Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Pavel Künl

(Mladá Boleslav, 1817 – Ljubljana, 1871)

Žetev v Mestnem logu
1854, olje, platno, 14,4 x 19,5 cm
dat. in sign. d. sp.: 17/7 854 P. Kűnl

NG S 1153, Narodna galerija
Na drobni podobi žene v kmečkih oblačilih spravljajo žito. Dobro polovico slike obvladujejo jasno nebo in oddaljeni hribi. Künl je v svojo skicirko zabeležil več krajev okoli Ljubljane, na majhno platno pa prelil tudi pastoralno sceno iz šentpetrskega predmestja. 

Künl je podobo naslikal v ponedeljek, 17. julija 1854. Tako kot večina umetnikov njegove in prejšnjih generacij je ustvarjal v naravi, le da so takšne slike vedno bile majhne oljne ali grafitne študije, namenjene preučevanju kompozicije in barve. Franc Kavčič je skiciral po Italiji, Marko Pernhart po hribih in svoje zabeležke oblakov natančno datiral. Skicoznost, improvizacijo, vtis so naslednje generacije umetnikov prestavile na galerijska platna in še enkrat pokazale, da slog ni le tehnika, temveč še presečišče samozavedanja, sporočilnosti in socialnih dinamik. Majhna podoba je tako krasno izhodišče za pogovor, kako smeli evropski umetniki prevzamejo obrobne prakse starejše generacije in jih postavijo v sredino dogajanja. Sliko je leta 1933 Narodna galerija prevzela od Narodnega muzeja.


Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.