Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1820–1870

Marija Auersperg Attems

(Gradec, 1816−1880)

Tihožitje s cvetjem in sadjem
1848, olje, les, 45 x 36 cm
sign. l. sp.: AM (monogram)

NG S 967, Narodna galerija, Ljubljana

Cvetje v pleteni košarici in sadje, razporejeno na polici, govorita o visokem poletju, v katerem je tihožitje nastalo. Marija Auersperg Attems je bila na tekočem s sodobnim vrtnarstvom in je rastline slikala tako natančno, da lahko določimo botanične vrste. Najbolj nenavadna cvetlica, ki jo je slikarka napletla okoli ročaja, je mavrandija, ki je bila v času nastanka slike na tleh današnje Slovenije še nova cvetlica. Prav tako sta novi rastlini blesteča fuksija, ki pada čez rob košare in prihaja iz Srednje Amerike, ter Magellanova fuksija v ozadju šopka. V košarici so še dalija, žametnice, petunije, tribarvni slak in vrtnica. Posebno pozornost vzbuja vrtnica, skrižana ponavljavka, ki cveti avgusta in je bila v času nastanka slike moderna in zaželena novost. Mnoge podrobnosti naslikanih rastlin dokazujejo, da je slikarka slikala cvetlice neposredno, katere je mogla imeti na vrtu in v steklenjaku. Posebnost med sadjem na marmorirani polici je figa, ki se je v svoji dozorelosti razlezla po površini, saj so fige zelo občutljive za transport in se hitro pokvarijo. Tihožitje s cvetjem v košari in sadjem, ki je naslikano v nekoliko pomanjkljivi perspektivi, je slikarka postavila pred dramatično oblačno nebo.



Bidermajer in romantika
Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. 

V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. 

Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. 

Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.