Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1870–1900

Matej Sternen

(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)

Deklica si zavezuje čevelj
1899, olje, les, 24,3 x 19,5 cm
sign. in dat. d. zg.: M Sternen 99

Zasebna last

Slika je v Sternenovem opusu navzoča od prvega nastopa v javnosti na 1. razstavi slovenskega umetniškega društva in njena pozitivna recepcija vse do danes ni zbledela. Jure Mikuž jo je označil za »zgodnjo« glede na simulacijo sončne svetlobe in predvsem prepričljivo izvedbo. Pastozni nanosi barv v zapotegnjenih potezah čopiča modelirajo volumen telesa v razponu med črno, preko vijoličastih in modrih odtenkov do različnih stopenj bele. Toplejši okrasti toni označujejo inkarnat, rahlo rožnato razgibljejo obsijano cesto in zgoraj levo zaprejo prizorišče s sugestijo osenčene stene. Tisto, kar preseneča in ob čemer res pomislimo na impresionizem, je trenutnost prizora. Na hitro ustavljeno gibanje, predklon, kratka senca in zaposlitev z vezalko učinkovito podpira dinamična in morda malce groba faktura. Gibanje in vremenski pogoji sestavljajo uspešno pleneristično podobo. Študijska risba v naglih in dolgih črtah je v proporcih videti kaj nenavadna, vendar poudarja prav idejo dinamične oblike valujočega krila.

Vendar pa je problem dnevne luči v različnih načinih navzoč v delih naših münchenskih slikarjev vsaj od začetka devetdesetih let 19. stoletja, ko je Ivana Kobilca razstavila Poletje in ko se je Ferdo Vesel spoprijel s problemom protisvetlobe v diplomskem delu Slepe miši. Do izteka stoletja je zbledela funkcija risbe kot organizacijske prvine slike. Zmehčane konture so začele premikati izraz celote od nadzorovane registracije prostorskih razmerij k percepcijski izkušnji trenutka, ki ga sestavljajo barvne lise, kar lahko spremljamo še posebej v krajinskih slikah Riharda Jakopiča in Matija Jame v Stranski vasi leta 1901. Študijski risbi figure sta v Narodni galeriji in v zbirki Galerije Zala.



Od romantike k realizmu
Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah. 

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi. 

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.
Realizem
Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu. 

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja. 

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih. 

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.