Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1870–1900

Alojz Gangl

(Metlika, 1859 – Praga, 1935)

Marija z Jezusom in Janezom Krstnikom, (Madonna in stellis, Maria in stellis)
1894, marmor, 68,5 x 39,5 x 11,5 cm
sign. in dat. l. ob strani: fecit AL. GANGL. 1894.

NG P 950, Narodna galerija, Ljubljana

Delo je v starejši literaturi naslovljeno kot Madonna in stellis ali Maria in stellis. V Narodno galerijo je bilo prevzeto iz Narodnega muzeja leta 1934 pod naslovom Marija z Jezuščkom in Janezom. V inventar Narodne galerije je vpisano kot Marija z Jezusom in Janezom Krstnikom.

Alojz Gangl si je leta 1894 sam zastavil nalogo, da napravi religiozni marmorni relief Madonna in stellis. Izdelal ga je na Dunaju in Antonu Aškercu pojasnil: "S tem verskim kipom sem hotel pa tudi pokazati, da kipar, ki se je dosedaj pečal samo s posvetnimi snovmi, takisto zna ustvariti tudi kaj religioznega. […] S tem reliefom iz verske sfere sem pa tudi hotel pokazati našim odločilnim krogom, recimo, našim cerkvenim predstojnikom, da tudi slovenski umetnik zna narediti kak religiozen kip, in da ni neobhodno potreba, da bi morali take stvari naročati na tujem." Delo je bilo sprejeto z veliko besedami hvale. Josip Stritar je takoj po nastanku pozval slovenske mecene, naj kupijo ta marmor.

Upodobljena je sedeča Mati božja z detetom v naročju in z mladim Janezom Krstnikom, ki ga objema z desnico. Deček podaja Jezusu križ in list z napisom Ecce agnus Dei, kamor sta svoj pogled usmerila Jezus in Marija. Celotno podobo obdaja venec zvezd, po katerem je plastika poimenovana.

Zagotovo se je Gangl pri nastajanju reliefa, predvsem v posnemanju Marijinih obraznih potez, opiral na renesančne kompozicijske in lepotne ideale, konkretno na Rafaelovo sliko Marija z detetom, katere kopijo je imel v svoji lasti.

 



Od romantike k realizmu
Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah. 

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi. 

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.
Realizem
Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu. 

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja. 

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih. 

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.