Stalna zbirka

1870–1900

UMETNINEO OBDOBJUAVTORJI

UMETNINE

Vojtěch Hynais

(Dunaj, 1854 − Praga, 1925)

Samsonova smrt, študija za sliko
1880, olje, platno, 27 x 46 cm

NG S 3397, Narodna galerija, Ljubljana

Nazaj na seznam umetnin
Deli povezavo
https://www.ng-slo.si/sz-slo/NGS3397

Na sredi majhne simetrične skice vidimo biblijskega junaka, ki je omahnil in s sabo povlekel stebre templja, v katerem se zadržuje množica. Vehementna in skicozna poteza ustvari trepetavo, romantično razpoloženje enega najdramatičnejših prizorov Stare zaveze.

Samson je bil zadnji sodnik v starozavezni knjigi Sodnikov, zgodbah o voditeljih Izraela, preden je ljudstvo izvolilo kralja Savla in prešlo iz plemenske v državno skupnost. Njegova moč, boj z levom, izdaja s strani Dalile, oslepitev in spektakularna smrt so bili priljubljeni likovni motivi. Češki Hynais, ki je odraščal in deloval na Dunaju, je gotovo poznal monumentalno sliko Samson in Dalila slikarja Anthonisa van Dycka iz dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja, s katero se ta skica ujema v svoji simetriji in kompozicijskih poudarkih.

Skica je v Narodno galerijo prišla iz zapuščine družine Šubic in je praktičen prikaz prijateljstva med Vojtěchom Hynaisom (1854–1925) ter Janezom in Jurijem Šubicem. Z Janezom Šubicem sta skupaj odpotovala v Rim, Jurij Šubic pa je Hynaisu v Parizu pomagal pri slikanju zastora za Narodno gledališče v Pragi.

O OBDOBJU

Od romantike k realizmu

Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah.

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi.

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.

Realizem

Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu.

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja.

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih.

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.

AVTORJI

Lastnik	Rojstvo - smrt
Anton Ažbe	(Dolenčice nad Poljanami, 1862 – München, 1905)
Ladislav Benesch	(Slavkov u Brna, 1845 − Dunaj, 1922)
Vlaho Bukovac	(Cavtat, 1855 − Praga, 1922)
Ivan Frankè	(Dobje, 1841 − Ljubljana, 1927)
Alojz Gangl	(Metlika, 1859 – Praga, 1935)
Ludvik Grilc	(Idrija, 1851 − Ljubljana, 1910)
Vojtěch Hynais	(Dunaj, 1854 − Praga, 1925)
Rihard Jakopič	(Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama	(Ljubljana, 1872–1947)
Ivana Kobilca	(Ljubljana, 1861–1926)
Jožef Petkovšek	(Verd, 1861 − Studenec, Ljubljana, 1898)
Alojzij Repič	(Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Matej Sternen	(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Janez Šubic	(Poljane nad Škofjo Loko, 1850 − Kaiserslautern, 1889)
Jurij Šubic	(Poljane nad Škofjo Loko, 1855 – Leipzig, 1890)
Ivan Vavpotič	(Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Ferdo Vesel	(Ljubljana, 1861–1946)
Janez Vurnik mlajši	(Radovljica, 1849−1911)
Janez Wolf	(Leskovec pri Krškem, 1825 − Ljubljana, 1884)
Ivan Zajec	(Ljubljana, 1869−1952)