Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1870–1900

Ivan Vavpotič

(Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)

Rut kot plesalka
1932, olje, platno, 110 x 89,9 cm
d. sp.: I. Vavpotič

NG S 505, Narodna galerija, Ljubljana
Hčerko plesalko Rut je umetnik kar nekajkrat naslikal tudi med plesom, v statično prestreženem gibu ob baletnem drogu in v baletnem krilcu. Slika izdaja njegovo prizadevanje za usklajeno kompozicijo, modelacijo telesnosti (z nasprotno svetlobo, ki obliva obrise), najbolj pa se izživi v značilno temno rdeči barvni ubranosti in odelavi krhke, drobno nagubane draperije, ki izžareva svojo rdečo svetlobo v prostor. Obstaja tudi skoraj identična varianta.

Restavrirano: Štefan Hauko
Razstave: Slovenska stalna zbirka; I. pomladanska razstava društva likovnih umetnikov Dravske banovine, Ljubljana, Jakopičev paviljon, maj - junij 1935; Umetnostno zgodovinska razstava, Novo mesto, Ljudska šola, 4.-13. julij 1936 (V zvezi z Obrtno-gospodarsko razstavo in v okviru obrtnega tedna); Prva reprezentativna slovenska razstava likovnih umetnikov, Maribor, Umetniški klub, (Velika unionska dvorana, 5.-26. junij) 1938; Ivan Vavpotič, 1877-1943, Ljubljana, Jakopičev paviljon, aprila - maja 1943; Ivan Vavpotič ob stoletnici rojstva, Novo mesto, Dolenjska galerija, 18. november - 1. december 1977; Ivan Vavpotič, pregledna razstava slik in ilustracij ob 101. obletnici umetnikovega rojstva, Velenje, Kulturni center Velenje, 3. februar - 2. marec 1978
Lit: J, 1936 4-5; K. - k, SN, 1936, 4; Artem (Ravljen Davorin), DP, 1939, sl. 296; Fran Šijanec, Um, 1942/43, sl. 115; Fran Šijanec, 1943, - XXI, 36; Janko Jarc, 1976, 144; Delo, 1977, sl. 7; Milček Komelj, 1987, sl. (7)

Od romantike k realizmu
Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah. 

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi. 

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.
Realizem
Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu. 

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja. 

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih. 

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.