Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1870–1900

Alojz Gangl

(Metlika, 1859 – Praga, 1935)

Sedeča ženska figura (Drama)
(1892), bron, 64 x 45 x 42 cm

NG P 475, Narodna galerija, Ljubljana

Sedeča ženska figura (Drama) je v bron odlit pomanjšan osnutek figure v atiki stavbe Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana.

Alojz Gangl se je v letih 1890–1892 po naročilu kranjskega deželnega odbora posvetil kiparskemu okrasju ljubljanskega Deželnega gledališča. V neobaročnem slogu je pročelje današnjega neorenesančnega poslopja Opere obogatil s figuralno kompozicijo iz drobnozrnatega rumenkastega peščenjaka Genij z Opero in Dramo (1892) v atiki ter s kipoma Komedija in Tragedija (1892–1893) v nišah. Na skulpture so vplivale tolikokrat posnemane kiparske kompozicije Kip svobode Augusta Bartholdija in kiparska okrasitev pročelja pariške Opere s Plesom Jeana-Baptista Carpeauxa.

Ob Geniju sta alegoriji; na njegovi levi gola (draperija je položena le prek leve noge) sedeča figura Opere z liro v rokah ter oblečena in zakrita sedeča Drama na desni. S telesi sta se zasukali vsaka na svojo stran in piramidalno kompozicijo zaključili s postavitvijo nog.



Restavrirano: Martina Vuga
Provinienca: iz zapuščine Alojza Gangla 1939, prevzeto iz NMS 1951 (?), odlito v bron 1966 (Vladimir Šeb, Zagreb)
Razstave: Ljubljana 1998, Ljubljana 2008 - 2009, Metlika 2009 - 2010
Lit: Trstenjak 1892, str. 172 - 173; M (esesnel) L 1926, str. 203; Kipar … 1929, str. 3; I. P. 1934, str. 3; Alojzij Gangl, Jutro 1935, str 7; Kipar … 1935, str. 4; WIDER 1935, str. 323; DOBIDA 1936, str. 194; STESKA 1936, str. 459; JUSTIN 1939, str. 3; C (EVC) 1958; str. 427; (DUL)AR 1960, str. (5); ŠIJANEC 1961, str. 279; Cevc 1965, str. (6); Jugoslovenska … 1975, str. 46; ČOPIČ, Slovensko … 1977, str. 10; DULAR 1978, str. 103; Č (OPI) Č 1984; str. 442; BRANCELJ 1985, str 67; ŽITKO 1985, str. 155; ČO (PIČ), Enciklopedija … 1989, str. 180; ČOPIČ, Pomemben … 1989, str. 6; Ž (ITK) O, Enciklopedija … 1989, str. 309; ŽITKO, Historizem … 1989, str. 47 - 51; ČOPIČ, PRELOVŠEK, ŽITKO 1991, str. 31, 62; VIGNJEVIĆ 1998, str. 9 - 11; BAČER 2004, str. 59; Slovenski … (ur. Barbara Jaki) 2008, str. 207

Od romantike k realizmu
Prve sledi realizma zaznamo v poznih krajinah Antona Karingerja. Konec šestdesetih let 19. stoletja je Karinger po münchenskih spodbudah postopoma odkril slikarsko vrednost naključnega krajinskega izreza. Takrat so začeli nastajati – najverjetneje po neposrednem opazovanju v naravi – gozdni izrezi, oljne skice majhnega formata s slikovito, svobodnejšo potezo, ki jo odkrivamo tudi v izbranih gorskih krajinah. 

Realističnim težnjam je s svojo visoko moralno in umetniško držo utiral pot Janez Wolf. Pri njem so se učili Janez in Jurij Šubic in Anton Ažbe. Wolf je povzdignil dotedanji status umetnika obrtnika v umetnika z višjim poslanstvom, saj je navduševal svoje učence za študij na likovnih akademijah in jim pomagal s svojimi znanstvi. V Wolfovih cerkvenih delih drugače prepoznavamo nazarensko usmerjenost, ki je nadomestila starejšo podeželsko baročno tradicijo. Wolfov monumentalni način slikanja figure s plastičnimi poudarki je v cerkvenem slikarstvu nadaljeval Janez Šubic. Ta se je opiral na zgodovinske predloge zlasti iz beneškega slikarstva. Pri Jurijevih nabožnih podobah pa najdemo močneje izražene vplive realizma, ki se kažejo v doslednosti zgodovinsko in geografsko umeščenih noš kot npr. na sliki Sv. Kozma in Damijan. Jurij Šubic se je v Parizu gibal v krogu srednjeevropskih slikarjev, med katerimi so bili najpomembnejši Čehi Vojteˇch Hynais in Václav Brožík, Madžar Mihály Munkácsy, od Hrvatov pa Vlaho Bukovac, ki je kasneje postal profesor na akademiji v Pragi. 

Potovanje Ivana Franketa na Daljni vzhod je porodilo izvirnejše slikanje vedute, z očitno namero po drugačni svetlobni obravnavi.
Realizem
Usahlo in nezahtevno domače povpraševanje in odsotnost akademskih središč sta povzročila, da je večina realističnih in akademsko izobraženih umetnikov precejšen del življenja ustvarjala v umetnostnih središčih, najprej v Benetkah, v Rimu in na Dunaja, nato pa še v Münchnu in v Parizu. 

Slikarje realističnega obdobja lahko glede na življenjsko pot in po slogovni naravnanosti ločimo v dve generaciji. Že v delih starejše generacije, kamor prištevamo Janeza in Jurija Šubica, opažamo vsebinski in oblikovni odmik od tradicionalnih nabožnih shem k natančnejšemu opazovanju stvarnosti in vse bolj k slikarski problematiki. Realistične sledi razkrivajo Janezovi portreti domačih in Jurijevi stvarni portreti sodobnikov. Oba sta v portretih odpirala tudi vprašanja psihološke karakterizacije. V krajinskih oljnih študijah, ki jih je Janez impulzivno zajel v rimski okolici, vidimo naše najzgodnejše pleneristične vedute. Jurijeve ustvarjalne poti so vodile v Atene in v Pariz, nato še v Normandijo. Tam je slikal drobna, pleneristično doživeta žanrska dela in se lotil motiva, ki ga je s sliko Pred lovom uspešno predstavil na pariškem Salonu. V Ljubljani si je ob bratu Janezu pridobil ugledno naročilo za fresko poslikavo tedanjega Deželnega, današnjega Narodnega muzeja. 

Tudi Jožef Petkovšek se je v realističnem plenerju Perice ob Ljubljanici navezoval na francoske realiste in na salonsko tradicijo. V Krajini ob vodi je že obravnaval čisti likovni problem svetlobe in odbleskov, s tem pa se je približal impresionističnim iskanjem. Povsem nasprotno pa njegove interierje zaznamuje kovinsko hladen, temen kolorit z ostrimi svetlobnimi prameni, ki žanrsko obravnavanim upodobljencem dodaja trpkost v izrazih. 

Vsakršnemu eksperimentiranju s figuro, z barvo in s tehniko je bil naklonjen Ferdo Vesel. Ustvarjal je slovenski žanr z narodopisnimi elementi, marsikdaj pa ga prepoznamo kot motivnega predhodnika impresionistov.