Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

1900–1918

Matej Sternen

(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)

Ležeči ženski akt (Po kopeli)
(ok. 1915), olje, platno, 49 x 79 cm
sign. ni

NG S 1377, Narodna galerija, Ljubljana

Prvič se je Ležeči ženski akt v javnosti pojavil leta 1916 pod naslovom Po kopeli. Tomaž Brejc ga je postavil v leto 1913, ni pa izključeno, da je slika nastala med zaključkom Sternenovega bivanja v Münchnu leta 1914 in razstavo, kajti v fondu steklenih plošč iz njegove lasti je tudi na trebuhu ležeči akt z glavo zakopano v obod sklenjenih rok. Posnetek je močno podoben fotografiji Ivane Kobilce kot modelu, ki jo je posnel najverjetneje Ferdo Vesel v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja. Odvisnost od fotografije potrjujejo sence na hrbtu in prelomljenost telesa v pasu.

Tomaž Brejc je opozoril na drugačnost tega Sternenovega akta v primerjavi z drugimi v prostorski zasnovi in eleganci izvedbe. Kompozicija je zasnovana nekoliko nekonvencionalno ne le v okviru njegovega opusa, temveč širše. Sternen je akt postavil diagonalno z glavo v prednjem planu. Očišče je znižal tako, da gledalec nanj zre z viška. S tem je sicer statičen motiv razgibal in ga prostorsko podprl tudi s stopnjevanjem svetlobe − od sence na levi strani se naglo stopnjuje do sredine slike in nato spet pojame. Močni diagonali telesa se zoperstavlja vrsta kratkih in pridušenih cezur v nasprotni smeri, nakazanih v segmentaciji telesa in modelaciji gub rjuhe. Oboje je modelirano pretežno s slikarsko lopatico. Ozadje je nevtralno, z energično potezo odcejenega čopiča izvedeno v beneško rdeči barvi. V slikarski tradiciji pod tem naslovom običajno najdemo akte zaposlene z brisanjem udov ali ličenjem. Sternen je svoj akt v dremavici imobiliziral in spremenil v pasivni predmet, izpostavljen slikarjevemu pogledu. Tako kot snov nas tudi način objektivizacije modela spomni na realistično ateljejsko prakso osemdesetih let 19. stoletja in tradicijo čistega slikarstva, ki jo v Münchnu predstavlja delo Wilhelma Leibla desetletje poprej.



Intimizem, ekspresija, Jakopič in Sternen
Jakopičevo empatično slikarstvo izhaja iz srečanj s simbolistično umetnostjo v Münchnu pred prelomom stoletja in se je prelevilo v intimistične podobe časa do prve svetovne vojne. Ena od določujočih prvin njegovega sloga je protisvetloba, tako izjemna v tradiciji zahodne umetnosti. Zaziranje v sonce skozi krošnje dreves ustvarja v prednjem planu osenčen in omejen, intimen prostor, v katerem se pojavljajo osamljene muze ali kopalke. Naravni protisvetlobi je analogna »notranja« svetloba umetne luči kot animatorka notranjega življenja v podobah ženske v meščanskem interierju pri značilnih ženskih zaposlitvah (Pri klavirju, Pri svetilki, Device). Svetloba in orkestracija samovoljnih barv sta kulminirali v Spominih, kjer je slikar s široko paleto, komplementarnimi kontrasti in empatično fakturo stopnjeval čutno odprtost podobe gledalčevemu vživljanju in čustvovanju. 

Vse drugače nam je svet osamljene meščanke odstrl Matej Sternen. Rdeči parazol nam predstavi moderno opravljeno in samozavestno meščanko na sprehodu v Angleškem vrtu v Münchnu ali v ljubljanskem Tivoliju. V ambicioznih formatih je slikar po letu 1911 zasnoval vrsto aktov in deklet pri oblačenju ali drugih intimnih opravilih. Govori nam o čutnem obilju z veščino svojega čopiča, s katerim ustvarja tako prepričljive ekvivalence med materialnim in poustvarjenim svetom. Sugestivnost belega tafta in različnih odtenkov svile ustvarja čutne avre meščankam, ki jih slikarjeva kompozicijska strategija odpira nepovabljenemu, včasih pa tudi izzvanemu pogledu. 

Med kiparji se pojavijo mlajši, kot so Lojze Dolinar, Ivan Napotnik in Anton Štefic. Še vedno zavezani secesijski stilizaciji (Napotnikova Egipčanka), ki je izrazitejša v Dolinarjevi mali plastiki, pa se poslužijo ekspresivnejših interpretacij kot n. pr. Štefičev Job in Dolinarjev Slepi.
Nacionalna umetnost, impresionizem
Razpravo o nacionalni umetnosti je preobrnila razstava umetniškega združenja Sava v Galerie Miethke na Dunaju 1904, ko je dunajska kritika v slikah slovenskih slikarjev prepoznala novo slikarsko pokrajino v imperiju. Kljub odločenosti, da se oddalji od nerazpoloženja domačega prizorišča, je Ivan Grohar svojo Pomlad, osrednjo sliko na razstavi, leto pozneje v Secesiji razstavil pod naslovom Iz moje domovine. Vrsta pleneristično sugestivnih slik se je tako v javnosti utrdila kot galerija ikoničnih podob domovine. Obdobje impresionistično formuliranih krajin je trajalo do Groharjevega Sejalca, 1907, ki je programska podoba, v kateri zemlja in človek s pomočjo slikarske fakture dosežeta mitično istovetnost in se v sliki pojavi kozolec kot nacionalni atribut poljskega delavca. V okviru na Dunaju ustanovljene skupine Vesna, ki ji pripadajo Maksim Gaspari, Gvidon Birolla in kipar Svetoslav Peruzzi, pa se je uveljavila popularna različica nacionalne motivike, ki se je oprla na neposredne zglede v ljudski tradiciji in ustvarjalnosti. Bližino obeh tez razodeva primerjava Birollove (Pokrajina) in Groharjeve krajine (Hribček), motiva z istega topografskega območja. Ideološka raba izraza »slovenski impresionizem« je prav paradoksalna ob spodnjeavstrijskih ali hrvaških motivih Matija Jame (Vrbe, Vas v zimi, Most čez Dobro itd.), a jih umetnikovo obsesivno ukvarjanje s svetlobo do konca življenja neopazno vgrajuje v pojmovanje nacionalnega. Če v njegovih slikah odmevajo vplivi secesije, je Jamovo slikarstvo, utemeljeno na zanesljivi slikarski rutini in samodisciplini, prežeto z razumsko distanciranostjo in povzdigovanjem vidnega. 

Med kiparskimi deli Ganglov in Repičev realizem postopoma presežejo mlajši kiparji, ki sledijo secesijski stilizaciji ali pa se odzovejo vplivom Augusta Rodina. Berneker se je z njim lahko seznanil na razstavah na Dunaju in v sočasni periodiki. Fluidne modelirane oblike, horizontalna orientacija kompozicij in mehka polirana površina v marmornih portretih so samo nekatere od prvin najaktualnejših tendenc. Ivan Zajec pa je leta 1905 bival v Parizu in mojstra spoznal iz prve roke. Požar in Val življenja ponazarjata to izkušnjo.
Pozni realizem in secesija
Generacija mlajših realistov Antona Ažbeta, Ivane Kobilce in Ferda Vesela se je v Münchnu oprla na izročilo deklarativne fakture Leiblovega kroga. Motivno omejenost na portretno slikarstvo z žanrskimi razširitvami (Kofetarica) in nekaj čistimi žanrskimi slikami (Likarice) je Ivana Kobilca presegla šele s Poletjem, 1890, v katerem alegorijo prekrijejo pleneristične intence, vendar je njena ambicija po razstavitvi v Parizu postopoma otopela in je do konca ostala predvsem slikarka sijajnih portretov (npr. Parižanka s pismom, in dve desetletji kasnejša podoba Mire Pintar) in cvetličnih tihožitij. Ažbe je svoje energije posvetil pedagoškemu delu in svojo Zamorko postavil na mesto mojstrskega primerka v njegovi šoli. Ferdo Vesel se je od realistov še najbolj približal interesom mlajše generacije, vendar od svojih realističnih izhodišč ni nikoli odstopil. Praška diplomanta Ivan Vavpotič in Ivan Žabota sta to portretno umetnost nadgradila v meščanski statusni portret intelektualcev (Komponist Fran Gerbič in Dr. Niko Županič na Dunaju) ali usodnih žensk (Alma Urbanc), medtem ko je Henrika Šantel nadaljevala doseženo raven žanrskega portreta otrok. Iz Ažbetovih gravitacijskih silnic je črpal moč Matej Sternen, ki je ateljejski motiv akta s pomočjo svetlobe osvobodil označevalcev šolskega konteksta. Rihard Jakopič pa je z Glavo črnca skušal tekmovati z učiteljem in se hkrati v portretu Henrika Czernya ali s Svetnikom krčevito upiral učiteljevi avtoriteti. S simbolizmom prežete secesijske zglede razodeva protisvetloba, omejena paleta in v portretu pritajena, v liku preroka pa osamosvojena faktura. Čas med 1899, ko se je v intelektualnih krogih aktualiziralo vprašanje slovenske umetnosti, in ikonizacijo krajine po 1904 pa z monumentaliziranim žanrom zastopata Ivan Grohar (Grabljice) po navdihu Giovannija Segantinija in Peter Žmitek (Berač s cerkvico) po zgledu Ilje Repina in Peredvižnikov.