Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Filippo De Pisis

(Ferrara, 1896 – Milano, 1956)

Blaženi Labre
1942, olje, platno, 80 x 65 cm
sign. in dat. d. sp.: Pisis / 42

NG S 1993, Narodna galerija, Ljubljana

Nazaj na seznam umetnin
Deli povezavo
https://www.ng-slo.si/sz-slo/NGS1993

Slika je signirana in datirana desno spodaj: Pisis / 42. Naslov Blaženi Labre, ki ga je slikar dal temu delu, se nanaša na sv. Benedikta Jožefa Labra (Amettes pri Boulognu 1748 – Rim 1783). Blaženi Labre je od 1770 naprej živel v Italiji in prebil zadnja leta v Rimu, kjer je bil znan po mršavem telesu, ki ga je izpostavljal vsem vremenskim nevšečnostim, po razcapanih oblačilih, trpljenju, ki so mu ga povzročali zajedalci in rane, in po hrani iz kruha in trave. Na tej sliki nakazuje umetnik vzporednost med svetnikom in beračem, ki prav tako nosi okrog vratu rožni venec in ki je prav tako asketski, sestradan in razcapan. Slog je značilen za De Pisisovo zrelo dobo, temelji pa na hitro nanesenih, skoraj stenografskih potezah čopiča in barvnih razmerjih, ki nihajo med francoskimi impresionisti in beneškimi slikarji 18. stoletja.

Provenienca: darilo italijanske okupacijske Pokrajinske vlade Narodni galeriji 1942; potrdilo o inventarizirani umetnini dat. dne 16. 4. 1943, stara inv. št. 1879; od leta 1952 do 1983 posojeno Moderni galeriji, Ljubljana.
Razstave: 1942, Benetke, XXIII. bienale; 1969, 6. julij – 21. september, Comune di Verona, Mostra di Filippo De Pisis; 1980, 2. junij – 6. julij, Brugherio, Studio di Pittore, Omaggio a De Pisis; 1983, Ljubljana, št. 103; 1985, Beograd, št. 58; 1987, Beograd – Zagreb – Ljubljana – Sarajevo, brez št.; 1996, Ferrara, Palazzo Massari, Filippo De Pisis, brez št.
Lit.: A(nton) Debeljak, Filippo de Pisis, Umetnost, IX, št. 1-3, 1944, sl. na str. 17; Zeri [& Rozman], 1983, str. 84-85, kat. št. in sl. 103; Svetovni mojstri moderne umetnosti iz jugoslovanskih zbirk, Zagreb 1987, str. 90, sl. na str. 91 (besedilo Jure Mikuž) [rk]; Dario Trento, Francesco Arcangeli e Pier Paolo Pasolini tra arte e letteratura nelle riviste bolognesi degli anni Quaranta, Arte a Bologna: Bollettino dei musei civici d'arte antica, 2, Bologna 1992, str. 142, 145, 164, sl. na str. 145; Claudia Gian Ferrari, Notizie biografiche, De Pisis dalle avanguardie al "diario", Milano 1993, str. 173 [rk]; De Pisis, Ferrara 1996, str. 122, sl. 61 (besedilo A. Buzzoni).

O OBDOBJU

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo.

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.

AVTORJI

Lastnik	Rojstvo - smrt
Stojan Batič	(Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić	(*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla	(Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli	(Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli	(Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis	(Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar	(Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše	(Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič	(Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama	(Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin	(Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič	(Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca	(Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos	(Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj	(Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj	(Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar	(Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda	(Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin	(Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič	(Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi	(Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič	(Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik	(Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor	-
Cipriano Efisio Oppo	(Rim, 1891–1962)
Veno Pilon	(Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec	(Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj	(Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič	(Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa	(Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek	(Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej	(Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini	(Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu	(Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen	(Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica	(Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel	(Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik	(Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar	(*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič	(Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky	(Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)