Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Stalna zbirka

Od 1918 dalje

Miltiad, odlitek
(1927), mavec, 57 x 28 x 33 cm

NG P 916, Narodna galerija, Ljubljana

V zbirkah mavčnih odlitkov po antičnih kipih so bili nepogrešljivi portreti tako mitskih kot resničnih oseb, ki so utelešali številne želene kvalitete, kot so velikodušnost, zvestoba, čast, pravičnost, hrabrost ali pripravljenost na žrtvovanje za skupno dobro.
Eden takšnih je bil tudi grški strateg Miltiad (554‒489 pr. n. št.), ki je bil zaslužen za zmago Grkov nad Perzijci v bitki na Maratonskem polju leta 490 pr. n. št. Perzijska vojska je bila zelo uspešna v obleganjih mest, zato je Miltiad kot najboljši poznavalec perzijske vojske zagovarjal taktiko, da se morata vojski spopasti zunaj mesta. Številčnejši Perzijci so bili po več desetletjih poraženi, zmaga Grkov pa se je zapisala v svetovno zgodovino.
Odlitek v mavcu je narejen po rimski kopiji iz 2. stoletja, ki pa je nastala po grškem originalu iz 5.‒4. stoletja pr. n. št. Ohranjenih je več portretov Miltiada iz rimskih časov, ki so nastali po grških originalih. Enega najbolj znanih je naredil kipar Fidija (480‒430 pr. n. št.) v sklopu skupine trinajstih kipov, ki so jo v letih 465‒460 pr. n. št. prebivalci Aten posvetili v Delfih v zahvalo za zmago nad Perzijci v isti bitki. Skupina je sodila med zgodnja Fidijeva dela, ki so poleg Miltiada med božanstvoma Ateno in Apolonom, zaščitnikoma Aten oz. Delfov, upodabljala še deset atiških herojev.
Bronasta skupina je bila utelešena hvalnica božanskima zaščitnikoma, mestu Atene, bratskemu junaštvu, zmagoslavju, modrosti in preudarnosti.
Na mavčnem odlitku je lepo razviden okras na Miltiadovi čeladi, in sicer sta ob straneh  upodobljena grifona, na ščitku za vrat pa bika. Čelado naj bi Miltiad v zahvalo za zmago podaril templju boga Zevsa in jo danes hranijo v muzeju v Olimpiji.




Mavčni odlitek; rimska kopija

Tretja renesansa na Slovenskem
Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo

Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
LastnikRojstvo - smrt
Stojan Batič (Trbovlje, 1925 − Ljubljana, 2015)
Mirsad Begić (*Glamoč, 1953)
Gvidon Birolla (Trst, 1881 − Ljubljana, 1963)
Renato Birolli (Verona, 1907 – Milano, 1959)
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Filippo De Pisis (Ferrara, 1896 – Milano, 1956)
Lojze Dolinar (Ljubljana, 1893 − Ičići, Opatija, 1970)
France Gorše (Zamostec, Sodražica, 1897 − Golnik, 1986)
Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Matija Jama (Ljubljana, 1872–1947)
Zdenko Kalin (Solkan, Gorica, 1911 − Ljubljana, 1990)
Fran Klemenčič (Ljubljana, 1880−1961)
Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861–1926)
Gojmir Anton Kos (Gorica, 1896 − Ljubljana, 1970)
Tone Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1900 − Ljubljana, 1975)
France Kralj (Zagorica, Dobrepolje, 1895 – Ljubljana, 1960)
Stane Kregar (Zapuže, 1905 − Ljubljana, 1973)
Peter Loboda (Domžale, 1894 − Ljubljana, 1952)
Filip Andrejevič Maljavin (Kazanka, Orenburg, 1869 − Nica, 1940)
France Mihelič (Virmaše, Škofja Loka, 1907 − Ljubljana, 1998)
Giorgio Morandi (Bologna, 1890–1964)
Zoran Mušič (Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Ivan Napotnik (Zavodnje, Šoštanj, 1888 − Šoštanj, 1960)
Neznani avtor -
Cipriano Efisio Oppo (Rim, 1891–1962)
Veno Pilon (Ajdovščina, 1896−1970)
Elda Piščanec (Trst, 1897 − Vine, Vojnik, 1967)
Marij Pregelj (Kranj, 1913 − Ljubljana, 1967)
Alojzij Repič (Vrhpolje pri Vipavi, 1866 − Ljubljana, 1941)
Janko Samsa (Žirje, Sežana)
Jakob Savinšek (Kamnik, 1922 − Kirchheim, Nemčija, 1961)
Maksim Sedej (Dobračeva, Žiri, 1909 − Ljubljana, 1974)
Gino Severini (Cortona, 1883 – Pariz, 1966)
Frančišek Smerdu (Postojna, 1908 − Ljubljana, Vojnik, 1964)
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
Gabrijel Stupica (Dražgoše, 1913 – Ljubljana, 1990)
Saša Šantel (Gorica, 1883 − Ljubljana, 1945)
Fran Tratnik (Potok, Nazarje, 1881 − Ljubljana, 1957)
Drago Tršar (*Planina, Rakek, 1927 – Ljubljana, 2023)
Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alexej von Jawlensky (Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941)