Dekletov obraz je zajet v profilu, njeno sedeče telo pa je postavljeno frontalno. Otopeli pogled usmerja na desno, od koder pada svetloba v izpraznjeni prostor. Pred nami je prekrižala roke in noge. Dobimo vtis, da se mladenka na sliki izmika neposrednemu soočenju z gledalcem. Njena čustva se zdijo ujeta v togo postavljenem telesu, čuti je ne povezujejo več z zunanjim svetom. Ne sliši več zunanjih klicev niti se ne oglaša. Njena usta so nemo povešena, uho ji prekriva pentlja, prsti se zlivajo v nepremične, v podrobnostih nedokončane dlani. Kakor bi njeno pozornost vleklo v lepši in svetlejši notranji svet!
Če za hip odmislimo podobo sedečega dekleta in površino platna razdelimo z navpičnimi in vodoravnimi črtami v mrežo devetih polj, ugotovimo, da je tako dobljeno srednje polje slike izpolnjeno še z devetimi oranžno žarečimi kvadrati. To je vzorec na poletni obleki, ki pravzaprav določa razporeditev oblik in barv, sliko poživlja in vnaša vanjo vedrino. V barvah obleke odkrijemo komplementarni kontrast oranžna-modra, ki ga zlahka povežemo s poletnimi spomini. Umetnica torej opušča stvarne malenkosti na portretu in se posveča povsem slikarskim problemom.
Elda Piščanec je najprej obiskovala tečaje slikanja, med drugim tudi pri Rihardu Jakopiču, nato pa je študirala na umetnostni akademiji v Firencah in se v cerkvenem slikarstvu izpopolnjevala v Parizu. Sprva jo je privlačila grafika, od tridesetih let dalje pa je slikala predvsem cerkvena dela, portrete, tihožitja in krajine. Dekle v poletni obleki je iz časa, ko je Piščančeva bivala v dvorcu Majpigl v Vinah, kjer je slikala v odmaknjenosti in le občasno poučevala slikarstvo na različnih srednjih šolah.
Besedilo: QR kode Narodne galerije