Sienske griče je Mušič začel slikati po letu 1948, ko jih je (po lastnem pripovedovanju) prvič videl ob vožnji z vlakom v Rim. Pritegnili so ga pusti griči, ki so ga spominjali na domačo kraško in dalmatinsko krajino v obdobju, ko se – zaradi nemilosti pri komunističnih oblasteh – ni mogel vrniti v domovino in obiskati domačih.
V seriji pride do izraza njegova predstava, da je puščava idealna površina samote in meditacije. Te ilovnate griče je spirala voda, naredila kanale in hudourniška rebra. Spominjali so ga na gore golih trupel, celo brez kože. Zdi se, da se nikoli ne spreminjajo, so brez barve in letnih časov.
Slika Pokrajina je iz leta 1955, ko je živel med Parizom in Benetkami. To je bil čas, ko je bilo v Parizu modno abstraktno slikarstvo, in v ta eksperiment se je podal tudi Mušič. Naravne obrise sienskih gričev je razvil v abstraktne like in poploščene geometrizirane znake. V seriji so kvalitetnejše grafike, se je pa »abstraktni poskus« v njegovem slikarstvu izkazal za stranpot.