Elda Piščanec se je rodila 2. novembra 1897 v Trstu,
zaradi očetove službe pa se je že kot deklica preselila v Ljubljano in
odraščala v notranjosti Slovenije.
Selitve so ji že v rosnih letih ponujale
širino spoznavanja novih okolij. Strastno je sledila svoji odločitvi za umetnost,
vendar se ji kljub nenehnemu izobraževanju ni uspelo uveljaviti skladno s
svojim talentom in ambicijami. Obetavne začetke je presekala druga svetovna
vojna, obdobje po vojni pa ji ni bilo naklonjeno. Preživljala se je tudi s pedagoškim
delom, v Narodni galeriji se je izpopolnjevala v restavratorstvu.
Umrla je na svojem posestvu na Majpiglu (naselje Vine) 18.
oktobra 1967.
Vedoželjnost jo je spremljala na celotni
življenjski poti: obvladala je več jezikov, se učila solopetja in igranja
klavirja, že v otroštvu pa je rada risala. Slikarstva se je začela
učiti pri Rihardu Jakopiču v Ljubljani, kasneje v Zagrebu pri Ivanu
Tabakoviću, nato pa se je odločila za študij slikarstva in grafike v
Firencah, kjer sta bila njena mentorja znana slikarja Felice Carena in Celestino
Celestini.
Na razstavi je 99 slikarkinih olj, risb, grafik in akvarela, ki segajo od najzgodnejšega pa do poznega obdobja. Razstavljene so tudi slikarkine lastne podobe, ki so resne, kot bi želela prikazati tudi manj rožnato stran življenja, v kateri se prepletajo razmišljanja o najtežjih, nedoumljivih in nerešljivih vprašanjih. V predmetnih tihožitjih se je slikarka potapljala v razmišljanje o minljivosti, ki je pogosto zaposlovala njene miselne poti in jo včasih privedla tudi do melanholičnega pogleda na svet. V popolnoma drugačnem likovnem jeziku se je izražala v delih z nabožno tematiko.