Kostja je s svobodo svoje duše, ki ji je roka pridno sledila, čez noč spremenil socrealistično sivino študentske revije Tribuna v barvit, s humorjem in svetlobo prežarjen časopis, ki je bil angažiran ravno v svoji sproščenosti, fičfiričevstvu, posmehu velikim temam in idejam. Likovna plat časopisa je dobila prevratno mesto, Kostja je obrobne rubrike, kroniko študentskega podtalja, ki je mlade preplavilo z novo kulturo, spremenil v osrednjo temo zgodovine. Namesto revolucije smo dobili čarodeja, ki je pobarval Tribuno, namesto zunanje, policijsko vodene moči smo se z njegovo pomočjo spopadli z diktaturo domišljijske vznesenosti in ustvarjalne ekstaze. Je še kaj pomembnejšega v življenju?
Milan Dekleva
Na svoji mladi, vitalni sinusoidi, natančno tam, kjer je v moči vse bolj suverenega obvladovanja metjeja pričelo dvigati svojeglavo glavo (1968–69), je slikarstvo Kostje Gatnika srečalo prevratni elan “leta oseminšestdeset”, ki je iz Francije kot iskra preskočil tudi na drugo stran železne zavese, in estetiko gibanja pop art z njegovimi – akademski in socialistični realizem – transcendirajočimi obzorji. Oboje ga je globinsko zaznamovalo. In sicer v dveh smislih: v tisti posebni “disidentski” tonaliteti, ki sta jo “zahteva po spremembi starega sveta” in “potreba po reakciji na serijsko proizvodnjo in potrošništvo” s svojimi velikosvetnimi horizonti izzivali v samoupravljavsko impregniranih razmerah takratne socialistične Slovenije, in v tistem značilnem odklonu od izvornih tendenc obeh generativnih gibanj, ki ga je povzročalo magnetno polje prav teh socialističnih in samoupravnih razmer. Že če si ogledujemo Gatnikovo slikarstvo od zunaj, je mogoče u-videti, da slikar od začetka do konca ostaja zvest “aksiomu”, da je slikarstvo nekaj, kar nam ponuja “čisto veselje nad neodvisnim obstojem nečesa, kar je odlično”. Ta težnja k “odličnosti” zaznamuje sploh celotno Gatnikovo ustvarjanje; naravnost eksemplarično v slikarstvu, ki se – drugače od popularnejših in aplikativnih zvrsti Gatnikove ustvarjalnosti – dosledno drži raziskovanja in artikulacije oblik, namenjenih temu, da se branijo pred površnimi vzorci fantazije, ker ne izhajajo iz sebičnega sanjarjenja in take ali drugačne instrumentalnosti, ampak se upirajo naši zavesti in jo s tem upiranjem kultivirajo.
Jožef Muhovič
Kostja Gatnik je pri ilustraciji zavezan principu, da je izbira načina in izraza imanentna namenu in funkciji sporočila in ne stilu, ki vzpostavlja avtorja, kajti tako komunicira s publiko in s tistim, ki mu je sporočilo namenjeno. V slikarstvu avtor komunicira sam s seboj.
Ranko Novak
Likovnemu avtorju, kot je Kostja Gatnik, bi se težko zgodila fotografija, ki v sebi ne bi nosila podobnega pogleda, kot ga premore, v istem obdobju, njegovo preostalo ustvarjanje, zato se ne smemo čuditi temu, da v njegovem fotografskem opusu prevladujejo slike z močno likovno noto. Ker je zagovornik novih tehnologij, je posamezne serije najpogosteje poimenoval kar z imenom fotoaparata, s katerim so bile narejene, posamezne fotografije pa ostajajo brez naslova, prepuščene gledalčevi domišljiji. Serija HI 86 se zdi kot nekakšna fotografska skicirka slikarskih del iz istega obdobja. Brez ljudi, mistično razpoloženje, skrivnostna svetloba. Kasneje se stvari spremenijo. Najpogosteje so ujeti posamezniki v pogovoru z grafitom, sliko ali le prazno fasado. Človek pred ploskvijo slike, stene. Gleda on njo ali ona njega? Sence, ploskve asfalta in oplesk tal, medtem ko je človek navzoč le z delom svojih nog. Zapisovanje odnosa gledalca do umetnosti se nadaljuje v seriji Pariz 03, kjer so slikarska dela, razstavljena v galerijah, v fotografovem pogledu z ulice umeščena v “izložbo” ali pa, kot na posnetku iz Pompidouja, prepuščena utrujenosti mimoidočih. Prav na tej fotografiji je igrivost slike v ozadju v popolnem nasprotju z živimi ljudmi, ki se vedejo, kot da so v parku ali na ulici, ne v galeriji. Pri večini Gatnikovih fotografij smo torej prepuščeni predvsem likovnemu užitku, mednje pa se je prikradla serija Šumi iz leta 1970, ki deluje nasprotno, vsaj za generacijo šestdesetih let, predvsem kot spomin. Vsi ti, tako znani obrazi so na fotografijah polni energije, pa vendar pri mnogih danes te energije ni več, pri nekaterih pa je ugasnilo tudi življenje. Več kot le nostalgija, celo več kot dokument.
Milan Pajk
Kostja Gatnik sodi med osrednje osebnosti slovenskega grafičnega oblikovanja in ilustracije. Zaradi izjemne ustvarjalne kakovosti in širine ima zelo specifično ter izstopajoče mesto na obeh področjih ustvarjalnosti. Presenetljivo! Isti avtor je naredil znak Hermes Softlaba, plakat za Ljubljansko banko, Magno Purgo in ilustriral pravljico Hansa Christiana Andersena. To zmorejo le redki oblikovalci in ilustratorji. Seveda pa je za takšno širino nujen zelo raznolik izrazni jezik. Kljub tej raznovrstnosti je vsaka oblikovalska ali ilustratorska stvaritev Kostje Gatnika vrhunska, virtuozna, domiselna in duhovita. Gatnik je izjemen risar, ki je sposoben svojo risbo prilagoditi različnim sporočilnim namenom in oblikovalskim področjem. Gatnik ilustrator deluje oblikovalsko in Gatnik oblikovalec deluje ilustratorsko. Po izobrazbi sicer slikar v svojem ustvarjalnem procesu dosledno uporablja oblikovalski pristop. Izhaja iz téme in zahtev sporočilne naloge, iz specifičnosti naročnika in javnosti ter tem izhodiščem prilagaja idejo, pa tudi likovni izrazni način. Zaveda se, da ima grafično oblikovanje vedno komunikacijski cilj in ni samo sebi namen oziroma ni umetnost sama na sebi. V njegovih oblikovalskih delih je doseženo optimalno ravnotežje med vsebinsko in likovno estetsko komponento sporočila. Vrhunska kakovost, neomajna želja narediti dober izdelek ter uživanje v lastnem ustvarjalnem delu so vrednote, ki vodijo vse njegovo ustvarjanje ne glede na velikost ali ustvarjalno področje. Idejna domiselnost in intelektualna poglobljenost, oblikovna dovršenost, izrazna moč ter čustvena vznemirljivost dajejo njegovim delom nesporen status, enakovreden statusu umetniških del.
Peter Skalar
Zasnova razstave in postavitev
Ranko Novak
Izbor del
Kostja Gatnik, Ranko Novak
Kustosa razstave
Marja Lorenčak, Andrej Smrekar
Besedila so izvlečki avtorskih prispevkov za monografijo Kostja Gatnik:
Kaj sem videl 1968–2008, ki izide v januarju 2009.
Izbor izvlečkov
Andrej Smrekar
Oblikovanje
Ranko Novak
Razstavo so podprli
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Mestna občina Ljubljana
Narodna galerija