Umetnika sta neločljiv del slovenskega slikarstva med obema vojnama. Oba sta bila soustanovitelja leta 1903 kratek čas delujočega narodnjaško usmerjenega umetniškega društva Vesna. Njuna pota se drugače niso razhajala, a bila sta na različnih bregovih takratnih družbenih tokov. Ivan Vavpotič (1877–1943) z dokončano slikarsko akademijo v Pragi je bil cenjen slikar pozicioniranega meščanstva z ugledom dvornega slikarja Karađorđevićev. Poleg ustvarjanja reprezentativno razkošnih salonskih portretov je bil tudi mojster tihožitij in plenerizma z impresionistično slikovitostjo. Vse pa je obvladal s pretanjeno modelacijo svetlobnih prehodov in z briljantno barvitostjo. Kot izurjen risar je bil tudi izvrsten in duhovit ilustrator knjižnih izdaj. Izobražen in vsestransko angažiran kulturni delavec in komentator sočasnega likovnega dogajanja je bil kot uglajen gospod zagotovo pravi umetnostni antipod nekaj mlajšemu Hinku Smrekarju (1883–1942), ki se je zapisal v zgodovino umetnosti kot prodoren karikaturist. Izjemni risar in grafik Smrekar sodi namreč med začetnike umetniške grafike na Slovenskem. Bolj kakor drugače solidna izobrazba se je pri Smrekarju izrazila njegova prodorna in nadvse poštena ter nekompromisna narava. Bil je jedek kronist svojega časa. Kot satirik, karikaturist in ilustrator je duhovito in pronicljivo žigosal sodobnike »doline šentflorjanske«. Skozi angažirano karikaturo je kritično analiziral družbene in kulturne razmere in smešil malomeščansko mentaliteto. V svojem neutrudljivem, kar vročičnem ustvarjanju je razgaljal razčlovečeni kapitalizem in že opozarjal na prve vrtince militarizma. To je bil tudi glavni vzrok, da ga je italijanski okupator ob spodbudi buržoaznih interesov domačinov takoj po aretaciji in brez sodnega postopka ustrelil v Gramozni jami pri Ljubljani. Kakorkoli danes gledamo na njegovo satiro, nas njegove karikature vselej nagovorijo z neminljivimi temami družbene izkrivljenosti. Poleg nepreglednega števila karikatur in ilustracij nam je Smrekar zapustil tudi upodobitve mnogih osebnosti iz kulturnega življenja. Pravzaprav nam njegove karikature povedo o izbrani osebi več kakor še tako dobra ateljejska fotografija, kajti šele s Smrekarjevim ostroumnim zaznavanjem postanejo upodobljenci prepoznavne persone.
Na Smrekarjevi upodobitvi slikarskega kolega Ivana Vavpotiča iz leta 1927 je poleg karikaturnega izraza slikarjeve fiziognomije poudarjen tudi njegov poklic. Kakor sporoča napis pod karikaturo, je Vavpotič predstavljen kot scenograf ljubljanskega Narodnega gledališča, v katerem je služboval dobri dve leti. Vavpotič z razpoznavno brado ima značilen širok klobuk. Vlogo donkihotovskega scenografa, obutega v baletne copate, je karikaturist poudaril še z omelu podobnim velikanskim čopičem in z zajetnimi posodami, polnimi barv. List v Vavpotičevi roki pa je najbrž aluzija na libreto, ki ga je kot scenarist moral naštudirati.
Predstavitev je na ogled na zaslonu v Stalni zbirki.
Avtor
Ferdinand Šerbelj
5. maj–1. junij 2016
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana