Javno vodstvo po razstavi del Zorana Mušiča

Zoran Mušič (Bukovica, 1909 – Benetke, 2005) je prvi modernistični slovenski umetnik, ki se je uveljavil tudi na Zahodu. Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Svetovno prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek svoje lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau.

Na ogled je edina pregledna stalna razstava del Zorana Mušiča, ki jo je velikodušno omogočila družina umetnikovega brata. Večina razstavljenih umetnin je namreč del umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič, kot donacija ali posoja Narodni galeriji. V zbirki so dela iz obdobja od leta 1935, naslikana kmalu po dokončani zagrebški akademiji, pa do leta 1999, ko je ustvaril še zadnje serije. Izbor razstavljenih del se zaradi občutljivosti umetnin na papirju menja na nekaj mesecev.