Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
19. april–26. junij 2012

Alenka Bartl

Kostumografka

Alenka Bartl ima za seboj izjemno bogato ustvarjalno kariero. Še pred diplomo na Akademiji uporabnih umetnosti v Beogradu je v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja zasnovala prve dramske, operne in baletne kostumografije v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani – bila je ena prvih slovenskih poklicnih kostumografk z univerzitetno izobrazbo iz likovne umetnosti in kostumografije.

V petinpetdesetih letih je zasnovala več kot 500 gledaliških kostumografij, sodelovala pri kakih štiridesetih filmskih in televizijskih produkcijah ter postavila temelje slovenske katedre za kostumografijo – kot redna profesorica je zaznamovala generacije študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Znatno je pripomogla k uveljavitvi kostumografije kot samostojne umetniške zvrsti na Slovenskem in tudi v nekdanji Jugoslaviji; prav na njeno pobudo so na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju uvedli zlate arene tudi za kostumografijo.

Kostumske skice Alenke Bartl (v zasebnih zbirkah in Ikonoteki SGM jih je po zdaj znanih podatkih ohranjenih več kot 5000) oziroma njihova upodobitev – dramski, operni, baletni ter filmski in televizijski kostumi – razodevajo inteligentno, instinktivno, pogosto duhovito in radoživo, predvsem pa vselej radovedno in iskateljsko umetnico. V njih je znala hkrati slediti sporočilnosti avtorske predloge, režijski interpretaciji, psihologiji oziroma dramaturški karakterizaciji likov in ujeti tudi značaj interpreta, tistega, ki kostum »nosi«. V skicah (in kostumih) je vedno spretno in premišljeno združevala (umetnostne) zgodovinske sloge, ki jih je narekovala predloga, z estetiko časa, v katerem je gledališka oziroma televizijska ali filmska stvaritev nastala.

Alenka Bartl je s svojimi stvaritvami sodelovala na številnih pomembnih domačih in tujih festivalih in razstavah (ob Praškem kvadrienalu velja omeniti vsaj še odmevni mednarodni razstavi v Tokiu in Šanghaju) ter zanje prejela številne nagrade in priznanja, med njimi nagrado Prešernovega sklada (1972) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1989).

Gledališče

»Najzanimivejši del umetnosti gospe Alenke so bile, vsaj zame, njene skice. Nikoli niso bile tehnične, vedno umetniške. Lotevala se jih je kot slikarka, kot likovnica, kot umetnica. Njene likovne skice so bile slikarski izdelki. Vedno je poskušala naslikati značaj določenega lika. Veliko pozornosti je posvetila glavam, obrazom, frizuram, tudi maski. To niso bile realistično izrisane glave, sploh ne, bile pa so točno prave impresije grimas in določenega značaja. Tudi človeška figura je bila na njenih skicah vedno izrisana značajsko. Velikokrat se je zgodilo, da so igralci na njenih skicah zelo natančno in veliko bolj konkretno, kot to zmorejo režiserjeve in dramaturgove analize, ugledali svoj lik. /…/ Mislim, da je Alenka vedno znala združiti vizijo predstave, besedilo in psihološke profile likov v enotno likovno podobo, ki je na koncu predvsem služila igralcu,« je zapisal Vinko Möderndorfer, nekdanji študent, kasneje pa dolgoletni sodelavec Alenke Bartl.

Soustvarjala je z vsemi generacijami gledaliških režiserjev in koreografov ter delovala v vseh slovenskih dramskih in obeh opernih in baletnih gledališčih, pa tudi na Dunaju, Reki, v Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu, Banjaluki. Ob že omenjenih najvišjih slovenskih nagradah je na Borštnikovem srečanju v Mariboru prejela še pet Borštnikovih nagrad za kostumografijo (Velikani z gore in Obtoženi volk, 1977; Ščurki, 1980; Disident Arnož in njegovi, 1982; Hamlet, 1984; Opera za tri groše, 1989), na Sterijevem pozorju v Novem Sadu pa Sterijevo nagrado za kostumografijo (Krst pri Savici, 1969), nagrado Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije (Norci, 1972) in prvo nagrado Mednarodnega trienala gledališke scenografije in kostumografije (Timon Atenski, 1978) ter več diplom. Njene kostumske skice za uprizoritve Zasledovanje in usmrtitev Jeana Paula Marata, Krst pri Savici, Lizistrata, Timon Atenski, Grobijani, Marijino oznanjenje, Čajna punčka in Blaznost Jurija III. so izbrali za razstave in predstavitve v Tokiu, Šanghaju in na Praškem kvadrienalu.

Film in televizija

Alenka Bartl je kmalu po študiju, leta 1954, sodelovala s Františkom Čapom pri filmu V začetku je bil greh. V naslednjih desetletjih je delala s številnimi pomembnimi filmskimi in televizijskimi režiserji. Med njenimi najodmevnejšimi projekti so nedvomno izjemno priljubljena televizijska nanizanka Dekameron, ki jo je leta 1971 zasnoval češki režiser Vaclav Hudeček, in celovečerni filmi Pet minut raja (rež. Igor Pretnar, 1959), Pastirci (rež. France Štiglic, 1973), Idealist (rež. Igor Pretnar, 1976), To so gadi (rež. Jože Bevc, 1977), Praznovanje pomladi (rež. France Štiglic, 1978), Krč (rež. Božo Šprajc, 1979), Pustota (rež. Jože Gale, 1982), Do konca in naprej (rež. Jure Pervanje, 1990) in Umetni raj (rež. Karpo Godina, 1990) ter hrvaški film Kiklop (rež. Antun Vrdoljak, 1982). Posebno mesto v ustvarjalkinem opusu ima Matjaž Klopčič – soustvarila sta celovečerce Sedmina (prvi barvni film Alenke Bartl; 1969), Strah (1974), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Iskanja (1979), Dediščina (1984), Moj ata, socialistični kulak (1987) ter televizijske produkcije Zadnja šolska naloga (1977), Nori malar (1978), Črna orhideja (1990) in Gospodična Mary (1992). Milan Ljubić je zapisal: »Za njuno sodelovanje lahko rečemo, da sta bila ne samo ustvarjalno povezana, temveč sta se filmsko čutila. Sicer različna temperamenta, a oba zelo likovno izobražena, navsezadnje je bil Matjaž Klopčič po poklicu arhitekt, sta se hitro ujela v skupnem likovnem izrazu večnega filmskega kvadrata: režiser – snemalec – scenograf – kostumograf.«

Alenka Bartl je na puljskem Festivalu jugoslovanskega igranega filma prejela posebno nagrado za kostumografijo filma Strah (1975) ter zlati areni za kostumografijo filmov Dediščina (1985) in Do konca in naprej (1990).

Slovenski gledališki muzej in Narodna galerija

.: Gradivo za novinarje (ZIP) :.

Vodji projekta
Francka Slivnik, Ivo Svetina

Zasnova in postavitev razstave
Andrej Stražišar

Kustosinja razstave
Tea Rogelj

Izbor skic
Alenka Bartl (s pomočjo Tee Rogelj)

Besedila na razstavi
Tea Rogelj, Ivo Svetina

Koordinacija
Marja Lorenčak Kiker

Pri pripravi razstave so sodelovali
Slovenska kinoteka ; RTV Slovenija ; Tehniški muzej Slovenije; Gledališki atelje SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Drama Ljubljana

Razstavo in katalog je omogočilo
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije

19. april–26. junij 2012
Narodna galerija
Prešernova 24

1000 Ljubljana