Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
12. junij–15. julij 2007

Anatolski kilimi 18. in 19. stoletja

Iz zbirke Ayana in Brigitte Gülgönen

Dr. Ayan in Brigitte Gülgönen sta svojo zbirko kilimov omejila na Anatolijo. Zbirati sta jih začela v poznih šestdesetih letih in imata danes eno izmed morda dveh najpomembnejših zbirk v Turčiji. Njuno delo od vsega začetka sodi v sklop prizadevanj, ki so javnost in državne ustanove privedla do spoznanja, da so kilimi izjemno pomemben del kulturne dediščine in identitete narodov, ki sobivajo v okviru Republike Turčije. Varovanje te dediščine je danes izjemno strogo. Razstava v Narodni galeriji je pravi precedens, saj je Ministrstvo za kulturo in turizem Republike Turčije prvič doslej dovolilo začasni izvoz kilimov iz zasebne zbirke.

Kilim (tudi ćilim, kelim) je kot zbirateljski predmet pritegnil pozornost šele pred dobrimi tridesetimi leti. Odtlej je povpraševanje po njih rastlo, izoblikovalo pa se je tudi posebno strokovno področje, ki skuša doslej znano gradivo periodizirati in topografsko opredeliti. Teorija povezuje tekstilne vzorce z najstarejšo ornamentiko, ki sega vse do neolitika, ko so se pojavile prve statve. Predmeti, ki so se ohranili do danes, pa so le redko starejši od treh stoletij – starejše tkanine so že izjemna redkost.

Kilimi so tkane preproge, ki so jih tkali nomadi in naseljenci za sprotno domačo rabo, medtem ko so vozlane preproge nastajale v urbanih okoljih in v dvornih delavnicah, kjer so zlasti v zadnjih stoletjih organizirali proizvodnjo tudi za izvoz. Zlasti dvorne delavnice so delale po predlogah, običajno po zelo dragih kartonih, kar pomeni, da so po istem vzorcu lahko izdelali poljubno število preprog. Tkanje kilimov je bilo precej bolj odvisno od improvizacije v okviru tradicionalnih vzorcev, zato je vsak tradicionalni kilim unikatno delo. Njihovi vzorci in druge posebnosti so topografsko opredeljivi, saj so se v nomadskih in ruralnih skupnostih prenašali, tako kot druga kulturna tradicija, iz roda v rod. Domovina kilimov je verjetno Anatolija, čeprav so razširjeni tudi v Iranu, na kavkaškem območju in v osrednji Aziji, pa tudi v Severni Afriki in Evropi. Med slednjimi, znanimi tudi pri nas, so pirotski kilimi še danes med najbolj cenjenimi, tkali pa so jih še v Sandžaku, Makedoniji in Bosni. Tkanje kilimov je ostalo povsem žensko področje. Ženske so ohranjale tradicijo, terminologijo in poznavanje – razlikovanje izdelkov različnega izvora.

Za barvanje volne so uporabljali organska barvila, največkrat rastlinskega izvora. Volnene niti so ženske barvale sproti, zato se v vzorcih pogosto pojavljajo različni odtenki. Tej posebnosti rečemo abraš. Barve so včasih sestavljale tudi aditivno s kombinacijo niti dve različnih barv. Leta 1862 je v Istanbulu pristala prva ladja s tovorom tekstilnih anilinskih barv in te so postopno izpodrinile naravna barvila, proizvodnjo pa so usmerili tudi k potrebam trga. Poznejše tkane preproge so zato med zbiralci manj cenjene.

Razstavo sestavlja petindvajset izbranih kilimov, ki jih je mogoče datirati od poznega 17. do srede 19. stoletja. Čas nastanka lahko določimo na polovico ali tretjino stoletja, bolj natančno pa samo v izjemnih primerih. Med njimi so tudi takšni, ki se merijo z najpomembnejšimi primerki v muzejskih zbirkah. Dr. Ayan in Brigitte Gülgönen svoje kilime samo konservirata in ohranjata v zatečenem stanju, saj je obraba sled uporabe – prav tako vrednota, ki naj jo predmet posebej poudari.

Avtor razstave
Ayan Gülgönen

Kustos razstave
Andrej Smrekar

Grafična podoba
Ranko Novak

Organizacija tehnične izvedbe
Jože Raspet

Razstavo smo pripravili s pomočjo
Ambasada Republike Turčije
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Turčije
Ministrstvo za kulturo in turizem Republike Turčije

Sponzor razstave
Krka, tovarna zdravil, d.d., Novo mesto

12. junij–15. julij 2007
Galerija Narodni dom
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana