Andreas Lach (Eisgrub/Lednice, 1817 − Dunaj,
1882) je bil med letoma 1837 in
1839 študent dunajske likovne akademije pri Thomasu Enderju (1793−1875) in
Josephu Mössmerju (1780−1845), ki sta poučevala slikanje krajine, ter
Sebastianu Wegmayru (1776−1857), profesorju, specializiranem za cvetlična
tihožitja. Dvajsetletni Andreas Lach je prišel na
Dunaj v času največjega razcveta cvetličnega slikarstva. Dunajska šola
bidermajerskega cvetličnega tihožitja je bila fenomen v Evropi tistega časa in
je pomenila oživitev zlate dobe nizozemskega slikarstva in vplivnih mojstrov iz
17. in 18. stoletja. Žanrski motiv cvetličnega tihožitja lahko svoj
vnovični vzpon dolguje likovni akademiji, ki je s svojim razredom cvetličnega
slikarstva postala del procesa dunajske porcelanske manufakture.
Cvetlično slikarstvo je v obeh polovicah 19. stoletja igralo zelo
različne vloge. V prvi polovici stoletja je bil njegov pomen tako velik, da so
ga včasih razumeli kot utelešenje izraza bidermajerja. Bidermajersko cvetlično
slikarstvo je nastalo zaradi ljubezni do narave med širokim slojem družbe,
vključno s cesarsko družino, in to je seveda zajemalo tako domače kot eksotično
cvetje. V času razsvetljenstva se je pojavilo ogromno zanimanje za tuje dežele
in njihove prebivalce, živali in rastline. To je imelo velik vpliv na botaniko,
kar je povzročilo razcvet botanične ilustracije okoli leta 1800. Tu je pomembno
prispeval slavni botanik Nikolaus Joseph von Jacquin (1727−1817), ki so ga na
Dunaj poklicali iz Nizozemske. To je bil čas razcveta botaničnih in zasebnih
vrtov premožnih ljubiteljev rastlin ter rastlinjakov za gojenje modnih
eksotičnih rož. Člani cesarske družine, aristokracija in meščanstvo so postali
predani ljubiteljski botaniki. Na obrobju Dunaja je bilo cenjeno zatočišče
nešteto zasebnih vrtov in vse to je vplivalo na splošno razpoloženje, modo, ki
se je razširila na mnoga področja življenja. Ljudje so kupovali botanične
publikacije, cvetlična tihožitja in druge predmete s cvetličnimi motivi, kot so
bili izvrstni izdelki dunajske porcelanske manufakture.
To nas pripelje do
izjemnega slikarja, Johanna Baptista Drechslerja (1756−1811), ki je bil leta
1787 imenovan za direktorja risarske šole v Cesarsko-kraljevski manufakturi
porcelana. Drechsler se je zgledoval pri starih mojstrih, ki jih vidno
zastopata Jan van Huysum (1682−1749) in Rachel Ruysch (1664−1750). S svojimi
umetninami je dokazal veliko mojstrstvo pri interpretaciji in ne le v
posnemanje cvetličnih motivov, to še posebej velja za njegovo uporabo barve in
svetlobe, ki je bila v duhu novega realizma.
Leta 1807 je bil na Akademiji likovnih umetnosti ustanovljen razred
cvetličnega tihožitja in njegov prvi profesor in ustanovitelj je bil prav
J. B. Drechsler, ki je tako povezal porcelansko manufakturo in likovno
akademijo v zelo uspešno sodelovanje. Motiv, osvobojen v samostojno
disciplino, je imel takojšen učinek na likovni razvoj cvetličnega tihožitja.
Znanstveno preučevanje rastlin in naturalistično upodabljanje cvetja sta se v
tej fazi začela prekrivati, tako na akademiji kot v slikarski šoli porcelanske
manufakture. Vse se je spremenilo z dogodki leta 1848. V drugi polovici
19. stoletja se je zanimanje javnosti preusmerilo na druge oblike
umetnosti. Predmet je bil leta 1850 umaknjen iz kurikuluma akademije.
Andreas Lach, ki je živel in ustvarjal na Dunaju v sredini
19. stoletja, se je zelo dobro znašel v teh nemirnih časih. Preko svojega
učitelja slikanja je sprejel že modificirane in posodobljene motive, ki so črpali
v preteklosti, in se zelo hitro vključil v sodobne trende. V prestolnici je
prizadevno in pogosto razstavljal svoja tihožitja, ki jih je kritika ocenjevala
kot resnična in sveže inovativna. Lach je svoje cvetlične motive najraje
umestil na gorske grebene in nad nevarne previse v alpski pokrajini, po letu
1850 pa se je specializiral za tip tihožitja na gozdnih tleh, kamor je
postavljal šopke iz samih vrtnih rož.