Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
5. april–29. maj 2011

Bojan Kovačič - grafika / risba

Donacija Narodni galeriji

Razstava risb in grafik Bojana Kovačiča presega tradicionalno pojmovane in pričakovane okvire delovanja Narodne galerije - torej starejša obdobja likovne umetnosti. V teh okvirih pa sem in tja dopuščamo izjeme; predvsem kadar gre za izjemne dosežke izjemnih avtorjev - ne glede na obdobje, likovno usmeritev ali umetnostno zvrst - od arhitekture, kiparstva, oblikovanja, fotografije do slikarstva in grafike. Izjeme dopuščamo tudi takrat, ko gre za donacije, kadar se umetnik odloči, da bo del svojega opusa predal Narodni galeriji. In izjeme dopuščamo, če gre za ustvarjalce, ki so preko svojega dela povezani z Narodno galerijo, če soustvarjajo njeno podobo ali naše programe.

Bojan Kovačič je ustvarjalec, ki izstopa v vseh teh pogledih: njegova umetnost je izvrstna, razstavljena dela je podaril Narodni galeriji, z našim pedagoško andragoškim oddelkom sodeluje že vrsto let kot vodja delavnic grafičnega tiska. Omeniti pa moram vsaj še dva razloga - Kovačičev prihod v Narodno galerijo je povezan z umetnikom Marjanom Pogačnikom, tudi velikim donatorjem Narodni galeriji, in Kovačičevo delo je kljub svoji kakovosti premalo poznano. Poslanstvo Narodne galerije se torej tudi s tokratno razstavo grafik in risb Bojana Kovačiča izpolnjuje v največji možni meri.

Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije

Kovačičev zreli likovni izraz se je oblikoval v okviru avtopoetik, osebnih idiolektov, ki so v slovenski umetnosti vzdrževali modernizem v postmodernizmu do devetdesetih let dvajsetega stoletja. V grafiki je zasledoval način neposrednega izraza, ki ga je izvajal iz izkušnje avtomatske risbe v osemdesetih letih. Vendar se je izkazalo, da je procesualnost grafike ovira neposrednemu izrazu geste. Karkoli grafik napravi z grafično ploščo, na odtisu je sled vedno nekaj drugega. To je temeljno Kovačičevo spoznanje. Kjer se njegova zrela grafika ni uklonila definiciji idiolektov, je ob vprašanju ekspresije, saj je prav po eksistencialni izkušnji in izraznosti v opreki z njihovimi značilnostmi. To pa sta prvini, ki sta aktualizirali del slovenske umetnostne produkcije tudi po prelomu tisočletja.

Nosilke ekspresije Kovačičeve grafike so intervencije, ki se držijo principa suhe igle. Neposredno fizično poškodovanje površine in brada sta po svojem značaju označevalca napora in bolečine. Prav tako udarci s sekiro, ki pa v sebi ne nosijo (ne označujejo) gestualnosti, gibanja čez površino, temveč učinkujejo sugestivno z obliko in položajem na površini. V zaporedju vzporednih udarcev se seštejejo v brazgotinasto površino globoke črnine, posamič delujejo kot odprte rane in v zaporedjih kot vsak likovni element − gibanje ali pulziranje. Temu služi tudi rahla obdelava površine s suho iglo in ročnim jedkanjem, ki ne pušča izrazitejših oblikovnih sledi, temveč je predvsem stabilizator tonalne dopolnitve. Gestualnost pa tu vstopi z nanašanjem tiskarske barve, ki jo z močnimi zamahi dlani v isti smeri grafik vtira v ploščo. Odtisne se kot površina, posuta s točkami, ki se ob tisku usmerjeno razmažejo na površini ter tako nadgradijo dinamiko kompozicije.

Če pogledamo na post-medijsko obdobje v grafiki, je njeno tendenco mogoče opisati kot razpiranje reže − oddaljevanje matrice in odtisa. Celo za matrico ne vemo več, ali je še »negativ«, vemo le, da je vir, izvor odtisa. S ploščka ni mogoče razbrati, kako je nastajala digitalna matrica. Kovačič se temu upira. Ko drži v rokah obdelano cinkovo ploščo on, govori o vojnah, o zapisu bojevanja z materialom, z medijem, s svetom in s samim seboj. Klasična vrezna tehnika ima preizkušena sredstva za oblikovanje takšnega sporočila, njeno preživetje poplave novih tehnologij in medijev pa je dokaz, da nas more s svojo sporočilnostjo prepričati tudi danes tako kot nekdaj.

Iskanje identitete, ki se ga je Kovačič zavedal od študentskih let naprej, se je v zrelem obdobju izteklo v oblikovanje idiolekta. Po zaporednih in zanj nezadovoljivih poskusih vzpostavljanja razmerja s sodobnimi strujami se je ob razblinjenju modernističnih norm oklenil tistega, v čemer je našel zanesljivost: grafike kot medija, zgodovinskih presežkov kot merila kvalitete, ti se skladajo z modernističnim kanonom in osebno izpovednostjo v likovnem nagovoru. To ga hkrati veže na prostor in tradicijo. Bivanjska nujnost in navzočnost, ki naj jo izrazi intenzivni, gestualni zapis, se je v grafiki odtisnila kot občutje organske napetosti in tesnobe. Še posebej v živi rob tiskani listi zadnjih serij nas nagovarjajo z intenzivno brezkompromisnostjo: nelagodje je le druga plat ugodja. Kovačičeva grafika ponuja oboje hkrati. Na izbiro imamo samo, da ju sprejmemo ali zavrnemo, vmesne poti ni.

Vodja projekta
Andrej Smrekar

Postavitev razstave
Bojan Kovačič, Alenka Šubic Rovan, Andrej Smrekar

Priprava gradiva
Tina Buh

Grafična oprema
Alenka Šubic Rovan

Razstavo so omogočili
Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

5. april–29. maj 2011
Razstava je podaljšana do 28. avgusta 2011!
Galerija Narodni dom
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana