Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
17. maj – 16. september 2019, Praga

Impresionizem od zore do mraka

Slovenska umetnost 1870–1930

Po več desetletjih bo Praga ponovno gostila pregledno razstavo slovenskega impresionizma in drugih smeri, ki so oblikovale slovenski kulturni prostor med letoma 1870 in 1930. 

Na razstavo Impresionizem od zore do mraka, Slovenska umetnost 18701930 na Praškem gradu je umeščenih 474 eksponatov, ki skupaj predstavljajo eno ključnih obdobij v slovenski zgodovini, ko je umetnost naše dežele poskušala Evropo dohiteti ne le slogovno, temveč tudi institucionalno s postavitvijo prvega prodajnega razstavišča ter z ustanovitvijo Univerze in Narodne galerije, vseh treh v Ljubljani.

Vojtech Hynais je leta 1883 naslikal zastor velikega odra češkega Narodnega divadla. V historični alegoriji, ki kaže zdužene moči pri gradnji češkega nacionalnega svetišča muz, je vključil portrete slikarskih kolegov in prijateljev, pomočnikov pri tem projektu, v estetskem smislu pa utrdil os Pariz-Praga. Na zavesi, ki jo je dokončal v samo devetdesetih dneh, je "vtkana" tudi zgodba prijateljstva med Hynaisom in Slovencem Jurijem Šubicem (1855-1890), znancema še iz študijskih dni na Dunaju, sodelavcema iz Pariza in zavzetima zasledovalcema slovanske ideje. Sodelovanje obeh Šubicev, tudi Jurijevega starejšega brata Janeza (1850-1889), s Hynisom, Vaclavom Brožikom, Františkom Ženiškom ali Mikolašem Alešem je bilo tako intenzivno, da včasih slogu posameznega avtorja ni mogoče slediti in še danes ne moremo z gotovostjo atribuirati nekaterih malih oljnih skic temu ali onemu umetniku. Prijatelji so si jih namreč izmenjevali, podarjali, kopirali ... Med posebne dragocenosti zbirke Narodne galerije uvrščamo eno od teh − Hynaisovo oljno skico Študija za sliko Samsonova smrt, ki je danes edini znani dokument pogrešanega Hynaisovega platna.

V prvih desetletjih 20. stoletja je bil Hynais akademijski profesor slovenskim umetnikom, ki so v duhu okrepljene narodne samozavesti odhajali študirat v Prago in ne več v gremanska ali italijanska središča. Med njimi so bili Ivan Vavpotič (1877-1943), Rihard Jakopič (1869-1943) in Peter Žmitek (1874-1935). Kipar Alojz Gangl (1859-1935) se je v Pragi stalno naselil in še danes je na Češkem velik del njegovega opusa. Pred tem, na prelomu stoletja, so zasebno slikarsko šolo Slovenca Antona Ažbeta (1862-1905) v Münchnu obiskovali češki slikarji Emil Pacovsky, Antonin Hudeček, Emanuel Zamrazil in Ludvik Kuba, ki je notranjost Ažbetove šole celo upodobil. Leta 1910 je skupina triindvajsetih čeških slikarjev razstavljala v Ljubljani, v novo zgrajenem umetniškem paviljonu. Narodna galerija je prvič gostovala v tujini jeseni 1927 − v Pragi; pet let prej je slovenska prestolnica gostila razstavo članov Društva Manes, leto pozneje pa še razstavo češke arhitekture. To je bilo le nadaljevanje povezav, ki bi jih z nekaterimi srednjeveškimi rokopisi, s parlerjansko plastiko, z glasbo Jakoba Gallusa (1550-1591) in literaturo romantičnega časa lahko povezali v kontinuirano linijo, ki se je v drugi polovici 19. stoletja utrjevala na taborskih gibanjih ter v velikem loku likovne umetnosti od realizma do nove stvarnosti. Sistematična prizadevanja za kulturne stike so dosegla svoj nesporni vrh v delu arhitekta Jožeta Plečnika (1872-1957). Plečnik je v Pragi poučeval in projektiral od leta 1911 do 1921, vse do druge polovice dvajsetih let pa je veljal za duhovnega vodjo mlade generacije čeških arhitektov. Bližine med Slovenci in Čehi bi našli v literaturi, gledališču, avtorski in poustvarjalni glasbi, umetnostni obrti, sokolskem gibanju, slavistiki in drugih znanstvenih zvrsteh.

Češko-slovenska vzajemnost je zrasla iz potrebe po spremembi podobnih političnih okoliščin  v okvirih avstro-ogrske monarhije, stike in  izmenjave pa so spodbujali diplomanti praških šol. Prvi ravnatelj Narodne galerije Ivan Zorman (1889-1969) je študiral na politehniki, generacije slovenskih slavistov so obiskovale praško univerzo, skladatelj in tenorist Fran Gerbič (1840-1917) je končal praški konservatorij, znameniti ljubljanski župan in eden od pobudnikov neoslovanskega gibanja Ivan Hribar (1851-1941) je bil v prestolnici ob Vltavi prvi veleposlanik kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Čehi so Slovence podprli pri oblikovanju nacionalnih ustanov, tudi univerze, ki letos praznuje stoto obletnico ustanovitve. Arhitektura osrednjih državotvornih poslopij v Ljubljani je delo čeških stavbenikov. Palačo Narodne galerije, nekdaj Narodnega doma, je projektiral in leta 1896 dokončal Čeh František Edmund Škabrout, med drugimi stavbeniki, ki jih je v Ljubljano vabil zlasti Hribar, so bili Jan Vladimir Hrasky, Anton Hruby, Josip Hudetz in Vojteh Dvorak. Malo manj znano pa je dejstvo, da je Čeh Adolf Liebscher poslikal strop ljubljanskega Deželnega gledališča, današnje operne hiše, in leta 1892 zasnoval tudi odrski zastor, ki ga danes poznamo le po oljni skici; hranijo jo v Narodni galeriji v Pragi. V spomin na te čase še danes več ljubljanskih ulic nosi imena čeških rodoljubov, umetnikov in znanstvenikov.

Za Slovence je bilo kulturno in umetniško sodelovanje s Čehi nadvse pomembno in je v smislu naslona na slovanski svet segalo globje v 19. stoletje, v čas prebujanja narodov in romantičnega naslona na avtohtono, ljudsko, kar se je navezovala zlasti na literaturo. Med umetniki bidermajerskega časa se je na Slovenskem ustalil Pavel Künl (1817-1971) iz Mlade Boleslav, krajinar in portretist, ki je odigral pomembno vlogo pri vzdrževanju zbirke Edvarda plemenitega Strahla, ene odličnejših aristokratskih zbirk v Sloveniji.

Likovna umetnost, ki jo zajemamo, se razpenja od realističnega portreta in žanra prek modernizma, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, in secesije do socialnokritične nove stvarnosti. Obe letnici zaznamujeta obdobje slovanske vzajemnosti in najintenzivnejših stikov med Čehi in Slovenci, med katerimi je imela likovna umetnost pomembno vlogo. Vmesni čas za Slovence pomeni veliko več kot le obdobje ekspanzije likovne umetnosti, saj so se takrat na podlagi naglega tehnološkega in ekonomskega razvoja dokončno oblikovali pogoji za kulturno opredeljevanje Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Med bratoma Janezom Šubicem in Jurijem Šubicem ter češko "generacijo Narodnega gledališča" na začetku in na drugi strani časovnice med sodobniki Ivana Vavpotiča, Staneta Kregarja (1905-1973), Franceta Kralja (1895-1960) in Toneta Kralja (1900-1975), ki so zaznamovali tretje desetletje, so se prepletale umetniške kariere, ki jih brez upoštevanja medsebojnih oplajanj češkega in slovenskega umetnostnega prizorišča ne moremo obravnavati.

Kmalu po letu 1870 se je na Dunaju Jurij Šubic prvič srečal s Hynaisom, leta 1930 pa je bila objavljena deklaracija o kulturno-prosvetnem sodelovanju s Čehi. Med tema dvema poloma je bilo torišče dogajanja v Ljubljani in njeni okolici. Z vsebinskimi in formalnimi spremembami se je na vseh področjih uveljavila moderna umetnost. V polju likovnega je modernost pomenila alternativo togi akademski praksi, od katere so se modernisti povsod po Evropi odklonili v obliki raznih secesijskih gibanj. Kmalu po letu 1900 je skupina slovenskih impresionistov pod vodstvom Riharda Jakopiča oblikovala program za dosego slovenskega umetnostnega izraza, ki ga je prepoznala v značilnostih slovenske pokrajine, se oprijela impresionistične tehnike slikanja in hkrati reorganizirala umetniško življenje v Ljubljani. Okolje prvim nastopom impresionistov sicer ni bilo naklonjeno, vendar so jih energično podprli literati moderne na čelu z dramatikom Ivanom Cankarjem in pesnikom Otonom Župančičem, po razstavi na Dunaju leta 1904 pa je bil njihov ugled zrasel tudi doma. Pojem slovenski impresionizem se je tako zasidral, da je postal sinonim za slovensko umetnost in sinonim za likovno kakovost, zato ga kljub pogosto ne popolnoma ustrezni slogovni opredelitvi uporabljamo kot tehnični pojem. Zajema širšo paleto izrazov in nenavaden razpon likovnih prvin, ki so sobivale: plenerizem, impresionizem, postimpresionizem, divizionizem, simbolizem, intimizem, secesija, zgodnji barvni ekspresionizem.

Od impresionistov nekoliko mlajši umetniki so se povezali v skupino Vesna. Uveljavili so se na področju ilustracije, oblikovanja knjig in karikature. Med njimi z družbeno kritično noto in slogovno izbrušenostjo izstopa Hinko Smrekar (1883-1942).

Pregled sklepamo z generacijo ekspresionistov, ki se je konsolidirala v letih po veliki vojni in začrtala novo smer razvoja. Zaznamovali so jo tragična doživetja vojne, vzpon fašizma in nevarnost novega spopada, hkrati pa vse močnejša nacionalna trenja na slovenski zahodni in severni meji.

V šestih desetletjih, ki jih zajemata pričujoča razstava in katalog, se je oblikoval odzivni prostor slovenske vizualne kulture, slikarji, slovenski impresionisti, njihovi sopotniki, predhodniki in nasledniki pa so slovenski umetnosti zagotovili širšo prepoznavnost. Razstava pripoveduje o likovni umetnosti a hkrati tudi realnem okolju, o duhovnem, političnem in socialnem stanju družbe v obdobju med 1870 in 1930, o narodovi identiteti, kulturnem naboju in umetnikih v času, ko se je iztekala neka doba in se je porajal nov svet. Nacionalna kulturna identiteta posameznika ni stalnica, ampak se skozi zgodovino spreminja. Danes jo sooblikujejo globalizacijski procesi, informacijska pretočnost, zmanjševanje razdalj. Kulturna identiteta Slovenca je nedvomno oprta v čas, ki ga predstavlja ta razstava, na slikarje Ivana Groharja (1867-1911), Riharda Jakopiča (1869-1943), Mateja Sternena (1870-1949), Matija Jamo (1872-1947), Maksima Gasparija (1883-1980), Hinka Smrekarja (1883-1942), na arhitekta Ivana Vurnika (1884-1971) in Jožefa Plečnika (1872-1957) na literate Franceta Prešerna, Ivana Cankarja in Otona Župančiča in z njimi tudi ta trenutek, v okviru Evropske skupnosti, utemeljujemo svojo drugačnost in svojo povezanost s sodržavljani unije. A vendar so del kulturne identitete današnjega prebivalca Slovenije tudi njihovi evropski sodobniki Monet, Sisley, Hynais, Zuloaga, Brožik, Klimt, Baudelaire, Zolà in številni drugi umetniki. Iskreno smo prepričani, da lahko univerzalnost govorice umetnosti najmočnejša vez med narodi in hkrati najboljša pot do medsebojnega poznavanja in razumevanja. Zato vam, spoštovani obiskovalci razstave in bralci kataloga, v mestu, ki je danes − tako kot nekoč − ena od svetovnih prestolnic − predstavljamo najodličnejši izbor svoje dediščine in vas vabimo, da postane tudi del vašega sveta in vaše kulturne identitete.

dr. Barbara Jaki, direktorica

Razstavo prirejamo pod častnim pokroviteljstvom predsednika Češke republike gospoda Miloša Zemana in predsednika Republike Slovenije gospoda Boruta Pahorja.
  • Odprtje razstave, video

Razstava

Impresionizem od zore do mraka
Slovenska umetnost 1870–1930
od 17. maja do 16. septembra 2019

Zasnova razstave
Barbara Jaki

Izvedba zasnove
Mateja Breščak, Barbara Jaki, Michel Mohor, Alenka Simončič, Andrej Smrekar

Avtorji besedil
Mateja Breščak, Igor Grdina, Barbara Jaki, Michel Mohor, Damjan Prelovšek, Alenka Simončič, Andrej Smrekar

Prevod v angleščino
Alenka Klemenc, Michel Mohor, Andrej Smrekar

Prevod v češčino
Jana Šnytová, Dagmar Šober

Konservatorsko-restavratorska priprava eksponatov
Tina Buh, Andrej Hirci, Danaja Padovac, Miha Pirnat, Erica Sartori, Simona Škorja, Martina Vuga, Monika Zobec

Fotografija arhitekture
Slikovni arhiv Belvedere, Dunaj
Miran Kambič
Damjan Prelovšek

Postavitev razstave
Vladimír Kosik

Grafična oprema in izvedba razstave
Spyron Design, s.r.o.

Izvedba postavitve
Design By Hy, s.r.o.

Promocija razstave
Katarína Hobzová

Producent razstave
Andrea Hozáková

Lastniki razstavljenih del
Bogoslovno semenišče, Ljubljana
Cistercijanska opatija Stična
Duhovniški dom Mane nobiscum, Ljubljana
Župnijska cerkev sv. Frančiška Asiškega, Šiška, Ljubljana
Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, Trnovo, Ljubljana
Župnijska cerkev sv. Jakoba Starejšega, Kostanjevica na Krki
Župnijska cerkev sv. Petra, Preddvor
Župnijska cerkev sv. Štefana, Gomilsko
Župnijska cerkev sv. Petra, Radovljica
Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Gorenjski muzej, Kranj, Kabinet slovenske fotografije
Jakčev dom, Dolenjski muzej Novo mesto
Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto
KRKA, d.d., Novo mesto
Kulturni dom Krško
Mestna knjižnica Ljubljana, Slovanska knjižnica
Moderna galerija Ljubljana
Muzej arhitekture in oblikovanja, Ljubljana
Muzej in galerije Mesta Ljubljana
Muzej in galerije Mesta Ljubljana, Plečnikova zbirka
Muzej krščanstva na Slovenskem
Nadškofijski ordinariat, Ljubljana
Narodna galerija, Ljubljana
Narodni muzej Slovenije, Ljubljana
Narodna in univerzitna knjižnica, Ljubljana
Pilonova galerija, Ajdovščina
Republika Slovenija, Državni zbor
Medobčinski muzej Kamnik, Zbirka Miha Maleša
Zbirka Vladimirja Štovička, Kulturni dom Krško, Krško
Zasebne zbirke: Celovec, Dunaj, Celje, Ljubljana, Praga, Velenje
Uprava praškega gradu
Slovenska akademija znanosti in umetnosti
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
Umetnostna galerija Maribor
Ustanova sv. Stanislava, Galerija Staneta Kregarja, Ljubljana
Ustavno sodišče Republike Slovenije

Katalog

Zasnova kataloga
Barbar Jaki, Andrej Smrekar

Ureditev in redakcija kataloga
Katarína Hobzova, Andrej Smrekar

Avtorji besedil
Mateja Breščak, Igor Grdina, Barbara Jaki, Michel Mohor, Damjan Prelovšek, Alenka Simončič, Andrej Smrekar

Češki prevod
Jana Šnytová, Dagmar Šoberová

Angleški prevod
Alenka Klemenc, Michel Mohor, Andrej Smrekar

17. maj–16. september
Praški grad, Češka republika