Kipar Ivan Štrekelj (Glince pri Ljubljani,
23. september 1916 – Ljubljana, 10. junij 1975) je bil izrazit figuralik,
predvsem je upodabljal dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v kamnu, žgani glini, mavcu in bronu.
Po opravljeni šoli
za gluhe otroke je med letoma 1932 in 1935 na srednji tehniški šoli obiskoval oddelek
profesorja Franceta Kralja. Leta 1938 je bil sprejet na Akademijo za likovno
umetnost v Beogradu. Študij je prekinil zaradi vojne in se vrnil v Ljubljano,
kjer je delal v kamnoseštvu na Žalah in finančno podpiral boj proti okupatorju.
Po vojni se je vpisal na ljubljansko akademijo, kjer je bil njegov profesor
Frančišek Smerdu. Leta 1949 je zaključil kiparsko specialko pri Borisu Kalinu. Štrekelj je obvladal predvsem obdelavo kamna
in klesanje svojih kiparskih osnutkov v kamen mu je marsikdaj zaupal njegov
akademijski profesor Frančišek Smerdu. V petdesetih letih je Štrekelj naredil
svoja najboljša dela in leta 1957 sta s slikarjem Florisom Oblakom imela skupno
razstavo v Jakopičevem paviljonu. Prijateljeval je s Stojanom Batičem in mu
leta 1962 pomagal pri izdelavi Kidričevega spomenika v Mariboru. Štrekelj je avtor Spomenika talcem v ljubljanski Rožni dolini ob Večni poti.
Opus Ivana Štreklja doslej še ni bil monografsko
predstavljen. Kiparja je
zaznamovala senzorna specifika, saj je pri sedmih letih popolnoma oglušel. Poskušal se je
preživljati z občasnimi naročili, a živel je v pomanjkanju. Pomagali so mu tudi
člani društva gluhih in kolegi umetniki. Umrl je v nesreči pri prečkanju
železniške proge v Tivoliju.