Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
December 2012–april 2013

Najljubše umetnine po izboru obiskovalcev

Anketa ob zaprtju stalne zbirke Umetnost na Slovenskem

Spoštovani, zadnji vikend odprtja stalne zbirke Umetnost na Slovenskem, 26.-28. oktobra 2012, ste obiskovalci sodelovali v anketi in izbirali svojih pet najljubših umetnin slovenske umetnosti.

Veseli smo, da ste se v takšnem številu odzvali naši raziskavi, zato smo se odločili, da vam bomo vsak mesec na naših spletnih straneh predstavili eno od izbranih umetniških del. Zapisali smo tudi pet vaših razlogov, zakaj vam je umetnina všeč - tokrat po našem izboru.

Med najljubše umetnine ste uvrstili naslednja dela:
Ivana Kobilca: Poletje, Kofetarica in Avtoportret, Anton Ažbe: Zamorka, Jurij Šubic: Pred lovom, Ivan Grohar: Sejalec, Macesen in Škofja Loka v snegu, Jožef Tominc: Družina dr. Frušiča in Portret očeta, Franc Kavčič: Salomonova sodba, Marko Pernhart: Klanško jezero v nevihti, Matej Sternen: Rdeči parazol, Almanach: Kvartopirci in Rihard Jakopič: Breze jeseni.

Prvo mesto si je prislužila čudovita slika Ivane Kobilce: Poletje! Naj vas v tem mrzlem decembrskem popoldnevu spodnji opis ogreje in očara ...

Ivana Kobilca je s sliko Poletje dosegla zavidljiv uspeh, čast in slavo. Leta 1891 jo je namreč skupaj z Likaricami poslala na Salon Državnega umetnostnega združenja v Pariz. Izmed dva tisoč osemsto prispelih slik je stroga žirija izbrala dvesto del, med njimi obe Ivanini sliki. A ne samo to: Ivana je bila med redkimi nagrajenci, ki so leta 1891 postali pridruženi člani uglednega združenja. Sliko Poletje je pozneje razstavila še na Dunaju, v Münchnu, v Berlinu ... in jo nazadnje podarila Narodni galeriji.
Utrujena od potrpežljivega slikanja glav v temnih ateljejskih tonih, se je Ivana konec osemdesetih let že v Münchnu navdušila nad slikanjem zahtevnejših celopostavnih figur, umeščenih na prosto. Slika Poletje je nastajala dve poletji, leta 1889 in leta 1890, na materinem domu v Podbrezjah na Gorenjskem. Ivana se je slikanja lotila zelo skrbno, pomagala si je tudi s fotografijo. Pripovedna žanrska scena je resda postavljena na prosto, v poletno živopisano ozračje, vendar pa je umetnica sliko dokončala v ateljeju. Za osrednji lik mestne gospodične ji je potrpežljivo pozirala sestra Fani, modela za otroka v ospredju pa sta bila slikarkin bratranec Blekov Janezek in njegova sestrica Katrica. Ivana se je pozneje spominjala: »Vse polno otrok se je gnetlo okrog mene, ko sem delala, pa so kritizirali: Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!«

Kaj o sliki Poletje pravijo naši obiskovalci:

"Junij, popoldne, sonce, svežina..." (Polonca, 38 let, raziskovalka)
"Preprosta, sončna, iskrena." (Danaja, 20 let, študentka)
"Zame je edinstvena!" (Janez, 62 let, upokojenec)
"Čudovit portret mladosti in narave." (Mimi, 29 let, prevajalka)
"Preprosto lepa." (Lina, 27 let, zdravnica)

Drugo mesto na lestvici priljubljenosti obiskovalcev Narodne galerije si je prislužila slika Ivane Kobilce: Kofetarica!

Po Dunaju je bil München naslednja pomembna študijska postojanka Ivane Kobilce. Tu je ostala deset let in v tem času slikarsko dozorela. V Münchnu se je usmerila v ateljejsko slikanje človeške figure. Med študijska dela sodijo predvsem podobe glav in doprsij izrazitih mladostnih ali starčevskih obrazov, ustvarjala pa je tudi žanrske podobe in portrete. Za njena münchenska leta je značilna temno rjava barvna paleta.
V drugi polovici osemdesetih let najdemo v Kobilčinem slikarstvu prve žanrske podobe. To so bile najprej posamezne figure, naslikane po kostumiranih modelih, slike pa so bile manjših mer. Postopoma so postale kompozicije bolj komplicirane in mere slik večje. Slikarka je vedno bolj zajemala iz resničnega vsakdanjega življenja. Veliko spodbud je dobila v poletnih mesecih, ki jih je preživljala doma in na materinem domu v Podbrezjah na Gorenjskem.
Med uspele žanrske slike lahko uvrstimo tudi Kofetarico, delo, ki je bilo slikarki posebno ljubo in ga ni želela prodati. Sliko je prvič razstavila v Ljubljani leta 1889, v drugem nadstropju realke, in nekateri so jo označili kot Kobilčino najboljšo sliko. To je vzoren primer münchenskega realističnega žanra, ki se je zgledoval po holandskih mojstrih 17. stoletja. Umetnica je slikala po modelu in izdelala tudi več študij glave starke v različnih zasukih. Še danes je umetnina priljubljena pri obiskovalcih ... Kaj pa vam sporoča babičin skrivnostni nasmeh?

Kaj ste o Kofetarici zapisali obiskovalci:

"Nasmeh na babičinih ustnicah pove vse!" (Danaja, 20 let, študentka)
"Življenjska iskrivost!" (Tatjana, 72 let, zdravnica)
"Prisrčna stara gospa." (Liza, 18 let, dijakinja)
"Njen nasmeh, ko kava zadiši…" (Margareta)
"Izžareva skrivnostnost..." (Miha, 30 let, finančnik)

Tretje mesto na lestvici priljubljenosti obiskovalcev Narodne galerije si je prislužila slika Antona Ažbeta: Zamorka.

Anton Ažbe je od leta 1891 pa vse do smrti leta 1905 predano in uspešno vodil eno najbolj obiskanih zasebnih šol v Münchnu. Ustanovitvi Ažbetove šole so botrovala na münchenski akademiji neizpolnjena ustvarjalna pričakovanja Riharda Jakopiča in Ferda Vesela. Ažbetova šola je bila specializirana za vrhunsko obvladovanje portreta in akta. Njegov atelje je bil učni prostor s pravimi – oblečenimi ali golimi – modeli v smislu uveljavljene akademske prakse, vendar s poskusi preseganja ustaljenih drž.
Učenci so Ažbeta opisovali kot učitelja, ki je znal spodbujati ustvarjalnost nadarjenih mladih slikarjev, tudi če se je ta ustvarjalnost razlikovala od njegovih lastnih teženj. V Ažbetovo delavnico so prihajali študentje iz vsega sveta, večinoma iz vzhodne polovice Evrope, pa tudi iz Nemčije in celo iz Združenih držav. Po letu 1897 so se jim drug za drugim pridružili tudi Matija Jama, Ivan Grohar in Matej Sternen. Iz ohranjenih pričevanj teh slikarjev razbiramo njihov spoštljivi in naklonjeni odnos do učitelja Ažbeta, vendar kot slikar ni mogel vplivati nanje.
Glavni vodili njegovega slikarskega pouka sta bili tako imenovano načelo krogle (Kugelprinzip) in kristalizacija barv (Kristallisierung der Farben), ki ju je priredil iz prakse nekaterih naprednejših akademskih kolegov. Učence je spodbujal k natančnemu opazovanju spreminjanja barvnih vrednosti pod vplivom svetlobe in k sproščenemu ustvarjanju. Kot zgled njegovih načel je v šolskem ateljeju visela slika Zamorka.V njej je videl najvišji domet svojih slikarskih hotenj.

Kaj ste o Zamorki zapisali obiskovalci:

"Ker je preprosto lepa! Koža je naslikana tako, da jo skoraj začutiš pod prsti." (Inja, 28 let, študentka)
"
Portret te zaradi žalostnega pogleda presune!" (Manuela, 34 let, bibliotekarka)
"Pogled portretiranke, ki izrazi vse trpljenje." (Silvana, 47 let, živilska tehnologinja)

Na četrtem mestu na lestvici priljubljenosti obiskovalcev Narodne galerije kraljuje slika Jurija Šubica: Pred Lovom.

Jurij Šubic je študijsko pot začel podobno kakor brat Janez, v podobarski delavnici svojega očeta Štefana Šubica in pri Janezu Wolfu. Po dunajski akademiji je prvi med Slovenci odšel v Pariz, kjer je začel slikati s svetlejšimi barvami in na prostem, v sončni svetlobi.

Leta 1882 je bil v Normandiji in tam pod vplivom francoskih slikarskih prijateljev ustvarjal pleneristične krajinske izseke in žanrske slike. Začetek jeseni 1882 je preživel pri družini slikarja Desrivièresa, katerega je tudi upodobil v ateljeju skupaj z materjo. V tem času je naslikal majhno skico z naslovom Vrtnar, ki si jo lahko ogledate v stalni zbirki Umetnost na Slovenskem. Razkriva ga kot sproščenega, barvno in svetlobno občutljivega slikarja. Med bivanjem v Normandiji je skrbno pričel pripravljati tudi sliko Pred lovom. Zanjo je izdelal serijo pripravljalnih risb, tako celotne kompozicije kakor posamičnih elementov, in barvnih študij. Ko jih je pozneje premišljeno sestavil v celoto, je v dokončani sliki še vedno ohranil občutek realistične naključnosti in neposrednosti. Slikarjeva priprava s skiciranjem na prostem se najlepše vidi v sončnih žarkih, ki se razlivajo po lovčevi postavi in osvetljujejo sobo. Pred lovom je bila kot prva slovenska slika leta 1883 sprejeta na razstavo v pariškem Salonu.

Kaj ste o sliki Pred lovom zapisali obiskovalci:

"Popoldanski opravek v sončni svetlobi ..." (Petra, 26 let, študentka)
"Sonce vabi iz temne izbe v toplo poletje ..." (Slavko, 65 let, upokojenec)
"Je topla in prijetna." (Tadeja, študentka)
"Škrat Gal ne mara lovcev. Ubijajo živali!" (Matic, 5 let)

Zadnja od petih izbranih umetnin, ki jo predstavljamo, je slika Ivana Groharja: Sejalec.

Ivan Grohar je naslikal okoli dvesto šestdeset slik, ki pa so po kakovosti precej različne. Njegovo slikarstvo navadno razdelimo v dve umetniški razvojni fazi. V zgodnjem obdobju, ki traja od prvih začetkov okrog leta 1886 pa do konca stoletja, je slikal predvsem nabožne podobe, portrete in žanrske slike. Desetletje po letu 1900 pa pomeni Groharjevo fazo modernizma, ko je – po srečanju z Rihardom Jakopičem in potem ko je spoznal dela švicarsko-italijanskega slikarja Giovannija Segantinija – ustvarjalno dozorel in naslikal nekatera ključna dela slovenskega modernizma.

Slika Sejalec je na I. slovenski umetniški razstavi v Narodnem domu v Trstu, odprti 20. oktobra 1907, pritegnila največ pozornosti. Obiskovalce je navdušil popoln spoj, prava uglašenost med pokrajino in človeško postavo. Seveda je bilo pomembno tudi, kateremu družbenemu razredu pripada postava. To je kmet, a ne kot trpeči lik, temveč idealiziran, poveličan lik delavca, postavljenega na svojo zemljo. S hrbtom je obrnjen proti nam in nas, gledalce, spodbuja, naj hodimo za njim. Na svoji zmagoviti, trdno zasidrani poti lahko uteleša kogarkoli; kmeta, narod ali pa umetnika samega. V stoletju od nastanka je slika Sejalec postala ikona slovenskega modernizma in podoba slovenskega nacionalnega mita. Še danes nas, četudi se tega ne zavedamo, vsakodnevno spremlja - na kovancih.

Kaj ste o Sejalcu zapisali obiskovalci:

"Pogled nazaj in naprej - v skromnost!" (Sabina, 43 let, farmacevtka)
"Preprost motiv, ki sporoča ogromno." (Tadeja, študentka)
"Najbolj pomenljiva slika v galeriji." (Peter, 66 let, upokojenec)
"Živost slike, občutek ujetega trenutka..." (Katja, 25 let, študentka)

December 2012–april 2013
Spletna predstavitev
Narodna galerija