Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
junij 2000–september 2001

Nova vhodna avla

Umetnost stoletij v muzeju prihodnosti

Novi znak, ki ga je oblikoval Miljenko Licul leta 1992, je nakazal novo usmeritev v razvoju Narodne galerije. Tradicionalno strogost in igrivo inovativnost, ki ju želimo negovati v uravnoteženem razmerju, smo tedaj prvič oblikovali v jasno sporočilo. Umetnostni muzej, ki ima administrativno postavljeno zbiralno mejo potisnjeno za celo stoletje nazaj, mora svojo današnjo identiteto oblikovati s svojimi dejavnostmi. Izbiro, ki jo je še bilo mogoče preokreniti, so nam postavile okoliščine kot usodno odločitev, ki naj za daljše obdobje opredeli podobo v tradiciji zasidrane ustanove. Na tem razpotju se nam je zdela špenglerjanska perspektiva preteklost oponašajočih oblik nesprejemljiva. Ta je lupino in vsebino galerije opredelila kot sakralni prostor, kot kripto, v kateri odlagamo odslužene civilizacijske oblike. Za takšen prostor je dovolj, da v njem prebiva samo bog. 

Križanje vzdolžne osi kompleksa Narodne galerije in urbane, predvsem vizualne in ne funkcionalne (!) komunikacije med mestom in mestnim parkom so različni strokovni dejavniki v medijskem prostoru grobo posplošili v konflikt interesov javne ustanove in javnosti; posplošili so ga vsaj z vidika urbanistične problematike, ki je preprečila neprekinjeno izvajanje investicije, kajti ves čas med gradnjo novega krila ni mogla ustrezno rešiti konflikta med konservatorskimi smernicami varovanja Prešernove ceste in utopičnim urbanističnim poskusom intenzivnejše povezave mesta in parkovnega zelenja. Gordijski vozel smo presekali s transparentno zasnovo, ki zmanjšuje vizualno oviro, kakršno lahko predstavlja tradicionalna (betonska) gradnja, in hkrati s svojo a-arhitektoničnostjo ohranja ločenost stavbnih gmot in s tem parcelacijo individualnih gradenj v izteku Prešernove ceste. Rešitev je funkcionalna in se namenoma izogne hierarhičnim poudarkom, ki bi bistveno spremenili značaj obstoječe arhitekture z dosledno prestavitvijo glavnih vhodov.

Narodni dom, ob gradnji imenovan svetilnik duha, ta svoj značaj in simbolno zgodovinsko plastenje ohranja, z vhodno avlo pa jo potencira v izžarevanje ne le svetlobe, temveč tudi vsebine. Idealno (reprezentačno) smer ohranjamo s selektivno rabo starega vhoda, ki nas popelje v zbirko slovenske umetnosti ter nato preko križišča z osjo kultura - natura v zbirko umetnin drugih evropskih šol, ohranjenih na ozemlju Slovenije. Realna (funkcionalna) smer se začenja v sredini z orientacijskim in informacijskim centrom, iz katerega so posamezni deli zbirke in razstave enakovredno dostopni. Ogled stalnih zbirk bo po prenovi Narodnega doma mogoče začeti v pritličju s srednjeveško zbirko, baročno plastiko in zgodnjim modernim kiparstvom, sredi glavnega stopnišča pa se bo nato obiskovalec povzpel v pinakoteko in nadaljeval ogled v prej nakazani idealni smeri.

Galerija poslej ostane razdeljena po tradicionalni delitvi umetnostnih zvrsti. Kiparska zbirka je postavljena v pritličju, v piano nobile pa nas pripelje slavnostni del velikega stopnišča. Tam stoji najmočnejši del fonda naše ustanove - zbirka slik (pinakoteka) kot predstavitev slovenske umetnosti pred improvizirano sceno umetnosti drugih evropskih šol, predstavljenih s slikami, zbranimi na slovenskem ozemlju. Zbirka del na papirju bo urejena kot grafični kabinet z dokaj neodvisno dejavnostjo in vhodom s Cankarjeve ceste. Njen obseg in značaj odpirata sijajno možnost sociološko utemeljene zbirke. Kot ars multiplicandi bi lahko združila fond različno motiviranega kopiranja in razmnoževanja originalov, od odlitkov antične plastike, ki jih je iz Louvra oskrbel Izidor Cankar, do kopij fresk iz sredine dvajsetega stoletja in odlitkov arhitekturne plastike, ki smo jih izdelali v zadnjem desetletju.

Prve reakcije na novo vhodno avlo so zgovorne. Govorijo o strahu pred neznanim, kamor sodi tudi inovacija. Da, naša arhitektura krši celo vrsto pravil, ki se nekaterim zdijo nespremenljivi postulati. Da, naša arhitektura je negacija prostora, ki terja steno za naslonilo, oporo in sceno. Da, naša arhitektura je prazna, ker je ne-arhitekura (non-architecture) in takšna hoče biti. Takšna mora biti, ker stoji na točki v mestu, kjer ne sme biti arhitekture, in mora hkrati zagotoviti vsaj minimalno združitev dveh gabaritnih in prostorskih enot. Mora biti ne-arhitektura, ker je arhitektura zgodovina, uresničena v Narodnem domu, ki je takšen, kakršen je, skozi stoletje svojega obstoja predstavljal identifikacijski topos. Ne-arhitektura se odreka dominaciji v silhueti institucije in se zadovoljuje s funkcionalno učinkovitostjo. V srcu mesta in sredi (mlade) države je prostor, kjer se zbirajo ali samo srečujejo ljudje, ljudje, ki jih k ustvarjalnemu ritmu stoletij vodijo različni interesi. Vsebina ustanove, ki naj jo izžareva novi svetilnik duha, se je spremenila. Umetnostni predmet kot materializacija in priča duhovnih stremljenj in ustvarjalnih prizadevanj med Alpami in Jadranom, Furlanijo in Panonijo ne more obstajati sam po sebi, osmišlja ga človek (od) tu in (od) zdaj.

Muzej brez sten, dnevna soba vsem na očeh, to je neizprosno dejstvo v prvi vrsti za nas muzejske delavce. Za muzejskimi zidovi se marsikaj skrije. Mi skrivati nočemo in nimamo česa. V novi vhodni avli boste videli obiskovalce, videli boste pedagoge, ki pomagajo publiki videti in ceniti, videli boste kulturno ustvarjalnost in raziskovalno vnemo našega časa, pa tudi tiste, ki nam leto za letom pomagajo graditi, varovati, raziskovati, posredovati, našo bogato dediščino različnosti. Skozi ta prostor vodimo v ustanovo v večjem številu nekatere tistih uporabnikov, ki jih doslej nismo mogli sprejemati. Ti nam prinašajo nove kulturne vsebine in hkrati pomagajo izvajati naš program na ravni, ki jo nacionalna galerija mora vzdrževati.

Andrej Smrekar

Avtonomija

Jeseni leta 1996 je bila ploščad med Narodnim domom, zgrajenim leta 1896, in "novim krilom" Narodne galerije, ki je bilo zgrajeno leta 1991 in je bilo zadnje veliko delo Eda Ravnikarja, enega najvidnejših povojnih slovenskih arhitektov, prazna. Njegov projekt o osrednji kupolasti dvorani je bil opuščen, zgrajena je bila le klet, toda značaj in namen povezovalnega prostora sta ostala odprta. Korenite spremembe v arhitekturi po letu 1992, nov odnos do gradnje in precejšnji pomisleki o arhitekturni vrednosti novega krila so ustvarili okoliščine za raziskovalno delavnico mladih slovenskih arhitektov, ki so se večinoma izobraževali v tujini - na Inštitutu Berlage na Nizozemskem ali na Architectural Association v Londonu. Predlagali so novo podobo osrednjega dela Narodne galerije, optimistični podvig pa je dosegel vrh, ko so bili za oblikovalce izbrani Sadar Vuga Arhitekti (SVA). Pet let pozneje je projekt končan in ga končno lahko ovrednotimo. 

Arhitekti pri SVA so se dela lotili s hladno resnostjo. Njihova profesionalnost in očitna prožnost sta zarisali nasmešek čez trdno odločnost, potrebno, da bi se lotili tako pomembnega projekta. Projekt je zahteval arhitekturne rešitve, ki bi vzdržale mednarodno kritiko. V spremenljivih geopolitičnih razmerah Evropa paradoksalno postaja vse bolj razdrobljena, hkrati pa čedalje bolj gospodarsko povezana, in v takem položaju prihaja zgodovinski in tudi strateški položaj Ljubljane v gospodarskem in kulturnem pogledu vedno bolj do izraza v nastajajočem evropskem mozaiku. Poudariti moramo tudi, da ima že Narodna galerija pomemben vpliv na obiskovalce, ker namiguje, da je galerija v lasti države, zato se je bilo treba v zadnjem desetletju 20. stoletja posvetiti tudi temu nujnemu globalnemu političnemu vprašanju. Problematična je bila tudi osrednja lokacija - v državi, v mestu in na samem kraju, kjer se nahaja - prostora med dvema stavbama, ki pričata o kulturnih stremljenjih, uspehih in porazih stoletja. Projekt je bil tudi nekakšen simbol priložnosti, ki jih ponuja emancipacija stroke, in potencialni prispevek nove generacije slovenskih arhitektov k lokalni in globalni arhitekturni kulturi.

Pri SVA so se torej znašli pred vsemi temi vprašanji in pred dejstvom, da mora nova zgradba povezati obstoječi strukturi in zagotoviti prostor za odprtja, sprejeme in podobne promocijske dejavnosti galerije. Arhitekti so predlagali nekaj na videz absurdnega. Namignili so, da bi bil osrednji del galerije lahko kakršne koli velikosti, in trdili, da je njegova dejanska velikost popolnoma poljubna. Svoje zamisli so ponazorili z nizom kolažev dveh stavb, povezanih s plisirano obleko 'Pleats' modnega oblikovalca Isseya Miyakeja. Te skice, ki so odpirale nov prostor arhitekturni eksperimentaciji, so črpale navdih iz sveta mode in so težko breme mnogih vprašanj, na katera ni odgovora, nadomestile z navidezno lahkotnostjo. Postalo je jasno, da ne bo nobenega osrednjega arhitekturnega povezovalnega člena med Narodnim domom iz 19. stoletja in "novim krilom", nobene jasne razdalje, nobene povezave med ideološkimi protislovji, skratka NOBENE STAVBE. Na tem mestu naj bi arhitektura pomenila interakcijo med strukturo in učinkom, ali natančneje povedano, inženiring atmosfere.

Seveda bi bilo nesmiselno trditi, da tam ni nobene stavbe, ko pa jo vendar lahko vidimo in otipamo, toda arhitekti pri SVA so bili nedoločni glede možnosti, da bi ustvarili skladno sintetično razmerje s kakšno dopadljivo arhitekturno rešitvijo ter ritmično in skladno disciplino. Hkrati niso bili pripravljeni upoštevati svojega vsekakor širokega in podrobnega poznavanja arhitekturne zgodovine, da bi ustvarili kompozicijsko harmonijo, poleg tega pa tudi ne moremo zanikati, da je nova struktura popolnoma neodvisna od prostorske vsebine stavb, ki jo obkrožajo. Bližina in ponavljanje strukturnih okvirov in nenehno premikajoče se oko ustvarjajo trepet, utripanje in valovanje pri poskusu definicije robov. Kinestetični in gravitacijski učinki - lahkotnost, ploskovitost, ki jo prekinjajo nepričakovane nejasnosti v globini, kompresija in širjenje, lebdenje - so ustvarjeni z arhitekturnimi sredstvi. Nobena točka ne pritegne pogleda bolj kot druga in noben del celote ni bolj všečen kot drugi. Končni rezultat je torej spreminjajoča se večdimenzionalna družbena pokrajina, prijeten, toda prazen prostor, območje, ki si ga lahko prilasti vsako telo in vsak um.

David Turnbull
direktor ATOPIE in profesor arhitekture na Univerzi v Bathu, Velika Britanija

Mestna dnevna soba

Nedavno končani vezni člen med stavbama Narodne galerije je nov korak v prenovi te kulturne ustanove. Gre za najnovejše delo mladega biroja Sadar Vuga arhitekti, ki je v zadnjih letih vzbudil pozornost ne le doma, temveč tudi v tujini. Vhodni del galerije ima vse značilnosti, kakršne poznamo iz prejšnjih realizacij tega biroja, kot sta stavba Gospodarske zbornice Slovenije in poslovna stavba Arcadia, obe v Ljubljani. Tem projektom je skupna skrb za ustvarjanje notranjega prostora in njegovega doživljanja, zato obiskovalca vodijo skozi prostor v zaporedju različnih, dostikrat kontrastnih doživetij. Do vhoda v Narodno galerijo pridemo po zunanjem stopnišču, saj je, kot se za palačo spodobi, dvignjen nad nivojem okoliškega terena. Najprej vstopimo v preddverje z informacijskim pultom, kjer občutimo sorazmerno nizek prostor, a že v naslednjem trenutku nas prevzame razsežnost glavnega prostora. V njem je prostor za baročni vodnjak, ki pa ni več v središču prostora, kot pri predlogu arhitekta Edvarda Ravnikarja. Prestavljeni spomenik namreč ne bo več urbanistična dominanta, kot je na križišču pred magistratom, temveč bo le še umetnina "iztrgana" iz svojega okolja. Iz pritličja bo pot vodila obiskovalca v oba prizidka, ki sta medsebojno povezana tudi v nadstropju. Vmes je prostor deloma razdeljen z medetažo, ki je namenjena vzporednim dogodkom: sprejemom, odprtjem, predavanjem in bo, ne nazadnje, omogočal dodatno financiranje galerijske dejavnosti. S svojo višino in zračnostjo vhodni del ustvarja prostor, kakršnih v Ljubljani nismo ravno vajeni in avtorji sami pravijo, da niso želeli ustvariti le vhoda v galerijo, temveč "dnevno sobo" celotnega mesta.

Nova stavba biroja Sadar Vuga arhitekti ni običajen prizidek. Kako naj bi bil, saj je postavljen v sredo celotnega kompleksa, ki je po nenadni smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja ostal nedokončan. Povezuje obstoječi stavbi, ki sta nastali vsaka v svojem zgodovinskem obdobju. Prva v letih 1894-96 po načrtih češkega arhitekta Františka Edmunda Škabrouta za potrebe Narodnega doma in druga leta 1993 po načrtih profesorja Edvarda Ravnikarja. Najstarejši del je bil sezidan v obdobju industrijske revolucije, ko so se arhitekti soočali z novimi nalogami in stavbnimi tipi. In kot da bi sredi razmaha novih tehnologij izgubili ustvarjalni navdih, so posegli po arhitekturnih oblikah preteklosti. Nekaj podobnega je storil tudi arhitekt Ravnikar. V obdobju informacijske revolucije se je znova oprijel klasičnih arhitekturnih simbolov, ki mu jih je ponujala postmoderna arhitektura. V konkretnem primeru seveda z namenom, da bi svoj prizidek oblikovno prilagodil obstoječi historicistični arhitekturi. Na pročelju je ponovil okenski ritem s stare stavbe in celo rekonstruiral staro železno vrtno ograjo. Pristop biroja Sadar Vuga arhitekti je bil drugačen, da ne rečemo nasproten. Ni jim šlo za prilagajanje obstoječim formam. Med stavbi so vstavili nov člen, ki se kot nekakšna harmonika neusmiljeno prisesa na oba obstoječa dela. Stavba kot središčni element kompleksa Narodne galerije povezuje s svojim votlim in prosojnim prostorom.

Kot pri drugih projektih biroja Sadar Vuga arhitekti ima tudi tu pomembno vlogo jeklena konstrukcija. Vendar je tokrat vidna, pobarvana črno, in nas nehote spominja na poznejše projekte arhitekta Miesa van der Roheja. Tudi po strogosti in resnosti, kar se po mnenju avtorjev prilega stavbi takšne pomembnosti. Konstrukcija iz različnih vrst jeklenih okvirjev hkrati opredeljuje prostor. Izstopata dva okvirja - višji in ožji ter nižji in širši - ki nakazujeta nekakšen troladijski prostor. Pročelje je v celoti stekleno in stavba tako svojo vsebino razkazuje mestu. Arhitekti so se poigrali z vizijo žarečega kristala, ki je v sodobni arhitekturi navzoča že skoraj sto let. Vendar jih je tu zanimalo predvsem nenehno spreminjanje pročelja glede na uro dneva in letni čas. S soncem osvetljena fasada deluje kot ogledalo, ko je v senci, je prosojna, zvečer lahko žari, če so luči ugasnjene, pa skoraj izgine. Tako stavba nikoli ne deluje enako. Podobno velja tudi za vtis v notranjosti, kjer lahko vedno občudujemo tako mesto kot park na drugi strani.

Vhodni del je torej končan, vendar zgodba Narodne galerije še ni končana. Telovadno društvo še vedno zaseda dragocene površine v pritličju in onemogoča kroženje gledalcev po vseh treh delih galerije, pa tudi prestavitev baročnega vodnjaka se zdi negotova. V takšnih okoliščinah srednji del izgublja vlogo muzejskega vhoda in zares postaja "dnevna soba mesta".

Andrej Hrausky

O objektu

Investitor
Narodna galerija, Ljubljana
zanjo: Andrej Smrekar, direktor

Finančno vodstvo
Janko Osredkar, pomočnik direktorja

Financer
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Gradbeni odbor
Predsednik:
Andrej Smrekar, Narodna galerija, Ljubljana
Člani:
Irena Lozič, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Stanislav Beguš, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Janko Osredkar, Narodna galerija, Ljubljana
Dušan Prešeren, ZIL inženiring d.d., Ljubljana

Komisija za oceno projekta
Predsednik:
David Turnbull, Univerza v Bathu, Velika Britanija
Člani:
Tony Fretton, Tehnična univerza v Delftu, Nizozemska
Joost Meuwissen, Tehnična univerza v Gradcu, Avstrija
Andrej Smrekar, Narodna galerija, Ljubljana
Dean Herenda, Narodna galerija, Ljubljana

Projektna dokumentacija

Vodstvo projekta
IZTR d.o.o., Gregor Rihar, direktor

Arhitektura
Sadar Vuga Arhitekti d.o.o. Ljubljana
Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Peter Šenk, Milan Tomac, Tadej Žaucer, Simona Muc, Anton Žižek

Statika
Atelier One, London, Neil Thomas, Aran Chadwick; Elea  d.o.o. , Ljubljana, Angelo Žigon

Zasnova mikroklime
Atelier Ten, London, Patrick Bellow

Strojne instalacije
Lenassi d.o.o. Ljubljana, Mitja Lenassi

Elektroinstalacije
Eldata d.o.o. Ljubljana, Bogdan Glavnik

Osvetlitev
Arcadia d.o.o., Ljubljana, Silvo Kačar

Akustika
Saša Galonja, Ljubljana

Požarno varovanje
Izolirka, požarni inženiring, d.o.o., Radovljica, Ivo Gostiša

Nadzor

ZIL inženiring d.d., Ljubljana, Nestor Mankoč, direktor
Dušan Prešeren, strokovno svetovanje
Valerija Godec, vodja nadzora
Roman Pogačar, nadzor elektroinstalacij
Milan Trdan, nadzor strojnih instalacij

Izvedba

GPG d.d., Ljubljana, Bogdan Korošec, direktor
Peter Klešnik, direktor projekta
Vojislav Bilić, vodja projekta

Podizvajalci
Jeklena konstrukcija: Meteorit d.o.o., Hoče
Streha in fasada: Almont d.o.o., Slovenska Bistrica, Kristal d.d., Maribor
Strojne instalacije: Stins d.o.o., Ljubljana
Elektroinstalacije: Elkom d.o.o., Ivančna Gorica
Centralni nadzorni sistem: Klimahit d.o.o.
Kamnitni tlaki: Marmor Hotavlje d.d., Hotavlje
Dvigala: Schindler service d.o.o., Ljubljana
Ključavničarska dela: MKE d.o.o., Domžale
Mizarska dela, oprema: Mizarstvo Žlahtič Miran s.p., Ptuj
Steklarska dela: ICL Dorma d.o.o., Lendava
Talne obloge: EKO STIL d.o.o., Ljubljana
Pleskanje: Žnidaršič Jožef s.p., Škofljica
Senčila: Partes d.o.o., Izola
Krovska dela: Šircelj d.o.o., Grosuplje
Garderobni transporter: Tokam d.o.o., Gornja Radgona
Akustične obloge: Nagra d.o.o., Maribor
Spuščeni stropi: KAST d.o.o., Trzin

Celostna podoba

Miljenko Licul, Studio Zodiak, Ljubljana

Tehnični podatki

Tlorisna površina: 1140 m2
Uporabna površina: 1650 m2
Prostornina: 11050 m3
Vrednost investicije: EUR 3.5 milijonov
Vrednost po m2: EUR 2121
Gradnja: junij 2000–september 2001

Sponzor gradnje
GPG, d.d., Ljubljana

Slovesnost ob odprtju so omogočili
GPG, d.d., Ljubljana
Mobitel, d.d., Ljubljana
DELO, d.d., Ljubljana
Koncertno uglaševanje klavirjev, Silič d.o.o., Ljubljana
Maximarket d.d.