Dediščina jaslic povezuje verske
in umetnostne prvine z etnološkimi šegami in navadami, sodobno jasličarstvo pa kaže
veliko kreativnost pri izdelovanju in postavljanju jaslic. V zgodovini se je izoblikovala
jaslična tipologija od tradicionalnih kmečkih jaslic v bogkovem kotu in meščanskih na predalniku do raznolikih sodobnih
rešitev našega časa. Več slovenskih umetnikov se je v 20. stoletju lotilo
ustvarjanja jaslic, med njimi pa je bila v času po drugi svetovni vojni
izstopajoča akademska kiparka Liza Hribar, ki se je izoblikovala v eno redkih
ter hkrati najproduktivnejših in najkakovostnejših ustvarjalk jaslic v
patinirani ali barvni žgani glini. Ob tradicionalnih mnogofiguralnih kompletih je
v jaslično umetnost vpeljala tudi izvirne nove oblikovne rešitve.
Liza Hribar je bila rojena leta
1913 v Celovcu v družini, ki jo je zaznamovala likovna umetnost, saj je bila
njena mati Elza Obereigner – Kastl kiparka in še zlasti znana slikarka
miniatur. Otroštvo in mladost je Liza preživela v Ljubljani, kjer se je likovno
izobraževala na umetniški šoli društva Probuda, v letih 1931–1935 pa je
študirala kiparstvo in diplomirala na Dunajski ženski akademiji (Wiener Frauen-Akademie). Po študijskih
potovanjih po Evropi si je na domu v Prečni ulici v Ljubljani uredila atelje, svoja
dela je razstavila tudi v Jakopičevem paviljonu. Ustvarjala je zlasti figuralno
in portretno plastiko v glini, lesu in bronu, sodelovala pa je tudi pri
pasarskih izdelkih arhitekta Jožeta Plečnika. Družina je bila povezana z
znanimi kulturniki ljubljanske meščanske sredine, v tej družbi je tudi spoznala
bodočega moža Zorana Hribarja – s poroko je opustila svoje dekliško ime Lizelot
Obereigner in se predstavljala samo še kot Liza Hribar. Po drugi svetovni vojni
sta bila zakonca Hribar obsojena na Nagodetovem procesu, kar je imelo za
posledico tudi popolno umetniško izolacijo kiparke. Zato se je posvetila mali
plastiki v žgani glini za ljubljansko trgovino Dom ter delu za cerkvene in zasebne
naročnike. Občasno se je ukvarjala tudi s knjižno ilustracijo, med drugim je
ilustrirala zbirko otroških pesmi prijateljice Lili Novy. Kiparka Liza Hribar
je umrla leta 1996, leto zatem pa je podoba njenih Kroparskih jaslic na božični znamki obkrožila Slovenijo in svet.
Po vojni je Hribarjeva
v sodelovanju z etnologi pripomogla k ustanovitvi podjetja za domačo in umetno
obrt Dom v Ljubljani, kjer je kasneje tudi sama prodajala svoje izdelke. Ustvarjala
je dekorativno malo plastiko v patinirani žgani glini (gumbi, broške, obeski,
grbi mest, nebesna znamenja, putti – amorčki, držala za knjige, svečniki,
stenske in namizne svetilke) ter steklene predmete (kozarci, vaze, vrči). Ob
tem se je usmerila tudi v sakralno umetnost (jaslice, križevi poti, Križani,
Marije z Jezusom, svetniki, angeli) v žgani glini, lesu in bronu ter opremila več
cerkva in kapel. Prve cerkvene jaslice je na pobudo domačinov in znanega
umetnega kovača Joža Bertonclja izdelala leta 1947 za Marijino podružnično
cerkev v Kropi. Kasneje je naredila še vrsto velikih cerkvenih jaslic, ob njih pa
tudi več manjših družinskih jaslic in razvila nov tip jaslic, kjer je kot
celota v enem kosu upodobljen cel božični dogodek. Za jaslice je naredila tudi
osnutke, ki so danes še prav posebej zanimivi, saj so v svoji nedokončanosti izrazito
abstrahirani in ekspresivni. Nekatere svoje unikatne jaslice pa je umetnica
tudi reproducirala in tako z odlitki omogočila, da so ljudje lahko kupili
kakovostne jaslične figurice za okras domov.
Na razstavi predstavljene družinske
jaslice Lize Hribar so iz zasebne zbirke in jih ob božiču postavljajo tudi v
današnjem času. Sestavlja jih klasičen nabor figur, h kateremu je kiparka dodala
še poenostavljeno arhitekturno kuliso betlehemskega hleva, s čimer je celostno
razmišljala ne samo o posameznih figurah, ampak tudi o postavitvi celote.
Umetnici so bile sicer bliže figure zgolj s patinirano površino žgane gline, a
naročniki so imeli raje barvane jaslice, ki so se navezovale na bogato in živopisno
slovensko jaslično tradicijo. V svojih kiparskih delih je Hribarjeva ohranjala
realizem, a z moderno stilizacijo, posameznim figuram je vedno dala
individualen karakter, v katerem je psihološki izraz miline povezala s
trpkostjo. Po lastnih besedah je jaslice ustvarjala s srcem, vdanostjo in pobožnostjo,
saj je bila mnenja, da morajo prinesti toplino v dom in družino. To pa tudi
danes ostaja osrednje sporočilo božičnega praznovanja.