Vavpotičeva slika Ob oknu iz
leta 1915 se ukvarja z motivom figure, ki gleda skozi okno. Ta tema je postala
pomembna v tretjem desetletju 19. stoletja med nemškimi, francoskimi,
danskimi in ruskimi umetniki. Okno, ki ga umetniki postavljajo v središče
kompozicije, služi kot metafora neizpolnjenega hrepenenja. Slikarji so ta
občutek definirali v upodobitvah mirnih notranjščin s kontemplativnimi
figurami, ki so pogosto predstavljale ateljeje z umetniki pri delu in odprtimi
okni s pogledom na mesto ali krajino. Najbolj razširjen in priljubljen motiv te
vrste je bil motiv ženskih figur, upodobljenih s hrbtne strani pred oknom. Pri
takšnih postavitvah lahko o čustvenem stanju ženskega lika, ki mu ne vidimo
obraza, sodimo le po naslikanih elementih v prostoru, v katerega so jih
umetniki umeščali. Povednejši so prizori, ko nam umetniki omogočajo pogled na
ženski lik s profila.
Vavpotičeva kompozicija slike je
realistično opisna. Ženska drža, njen starinski kostum in zaskrbljen pogled
skozi okno prežemajo sliko sicer z nostalgičnimi zgodovinskimi referencami,
vendar se odmika od tradicionalnega romantičnega občutja. Profil naslikane dame
nam razkriva smer njenega pogleda. Ženska figura ne zre skozi okno na mestno
pokrajino in prek nje v neskončno nedotaknjeno naravo, ki je v prvi polovici
19. stoletja pomenila hrepenenje po srečnejši sedanjosti in prihodnosti.
Mogoče pa je Vavpotič na tej sliki
namerno, skoraj gledališko uprizoril motiv s historično vsebino, da bi prikril
pravo vsebino. Okenske letvice ustvarjajo mrežo, ki zadržuje ženski lik v
notranjščini in v preteklosti. Kaj bi lahko bil vzrok za takšno stanje, nam
slikar poda z elegantnim detajlom, s katerim lahko razumemo skrito
vsebino.
Na okenski polici v sredini slike
je naslikan majhen šopek modrih cvetlic. Cvetlice, ki nimajo več zelenih
lističev, so preprosto spete brez okrasnih trakov, kar pa je pomembno – niso v
vazi z vodo. Pomislimo lahko, da imamo naslikan šopek, imenovan korsaž. Beseda
izhaja iz francoskega izraza »bouquet de corsage«, kar pomeni šopek rož, ki se
nosi na zgornjem delu telesa, saj »corsage« v francoščini pomeni steznik, ki so
ga ženske nosile po diktatu mode. V 19. stoletju so korsaže obravnavali
kot darilo pri dvorjenju. Tradicionalno je moški svoji spremljevalki prinesel
šopek dehtečih cvetlic, ki si ga je dama pritrdila na obleko, ko sta se
udeležila formalnega plesa. Ko so se stili oblačenja spremenili in je postalo
pripenjanje šopkov cvetlic na obleko nepraktično, so ga prenesli na zapestje.
Takšni šopki so se tradicionalno posušili in shranili za spomin.
Način upodobitve drobnega šopka
spominja tudi na znamenito Manetovo tihožitje vijolic s pahljačo iz leta 1872,
ki ga je umetnik podaril slikarski kolegici in prijateljici, ki jo je zelo
občudoval. Poseben in zelo zapleten odnos je slikar neposredno in preprosto
izrazil tudi z izbranim cvetjem – vijolicami, ki so v 19. stoletju
pomenile skrito ljubezen, naklonjenost in zvestobo.
Odloženi šopek cvetlic ob
Vavpotičevi zaskrbljeni dami nas napeljuje na misel, da simbolizira obljubo
ljubezni, ki ni bila uresničena. Ali so v šopku vijolice, ne vemo zagotovo, ker
niso naslikane na jasno razpoznaven način. Modrih cvetlic ni ravno mnogo in
velikokrat je v simbolnem smislu pomembnejša od vrste cvetlic njihova barva.
Modre cvetlice v glavnem pomenijo potrpljenje, hrepenečo željo in večno
ljubezen, v negativnem smislu pa tudi žalost in izgubo.
Slikar je naslikal motiv v svetlih
tonih, s čimer mogoče sporoča, da usoda naslikane ženske ni tako tragična, kot
bi lahko bila v 19. stoletju. Tema ženske, ki jo je uničila ljubezen,
oziroma je bila izdana zaradi neuslišane ljubezni, zapeljana z lažnimi ideali
ali lažnimi ljubimci, je prevladovala v prerafaelitskih, pa tudi viktorijanskih
slikah in literaturi 19. stoletja. Vavpotičeva slika pa bolj kot o
družbeni izločenosti zavoljo striktnih moralnih pravil, ki so veljala za
ženske, sporoča osebne skrbi in bojazni, s katerimi se upodobljenka zapira v
kletko strahu in zapuščenosti.