Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
3. januar–10. februar 2019

Odstiranja, januar 2019

Ivana Kobilca: Mira Pintar in mladenke v belem

»Teta me je slikala, zato smo se malo zakasnile,« je poleti l. 1913 Mira Pintar napisala materi Mariji iz Berlina, kjer je že več tednov počitnikovala pri Marijini sestri Ivani Kobilca. Obisk mlade sorodnice je pomenil prelomnico za slikarko, ki je po večletnih težavah z zdravjem spet pričela ustvarjati bolj smelo in z mislijo na razstave.

Portret Mire Pintar odseva zmeren meščanski modernizem, ki mu je bila Kobilca zavezana od konca 80. let 19. stoletja, ko je živela v Münchnu. Že takrat je bil v bavarski prestolnici motiv mladenke v belem pogost. Simbolistični mitološki, verski, zgodovinski in pravljični prizori z zasanjanimi dekleti, večkrat upodobljenimi tudi v (pol)aktu, so si delili ikonografijo z realističnim meščanskim portretom: bela obleka je bila simbol čistega, večnega in nedolžnega, dekletov samozavestni pogled, mladost in lepota pa so bili simboli telesnosti.

Konflikt med ženskim idealom in telesom je (moške) umetnike in pisce privabljalo že tisočletja. Vestalke, skrbnice osrednjega ognjišča v Rimu in varuhinje rimskega blagostanja, so bile oblečene v belo stolo kot rimske žene, njihovi lasje pa so bili urejeni v poročno pričesko. Tudi Devico Marijo, Jezusovo mater, in druge krščanske svetnice so upodobljali v belih ali vsaj svetlih oblačilih, kadar so jih enačili z zaročenko iz Visoke pesmi, ki jo njen izbranec v skorajda vročičnih primerjavah med drugim enači z lilijo med robidami (Vp 2,2). Ženska lepota pa je lahko bila tudi pogubna. Heziod tako opisuje Pandoro, prvo žensko: “Šepavi umetnik tedaj po zamisli Kronida / zgnetel iz zemlje je stvar, sramežljivi devici podobno. / Pas ji je dala nato svetlooka boginja Atena, / vso jo s srebrno obleko ozaljšala, čeznjo nadela / belo tančico, umetno vezeno, res čudo prečudno! … Zarod pogubni žená, vsi ženski rodovi iz nje so, / v samo nadlogo živijo možem umrljivim na zemlji.” (Heziod, Teogonija, 571–575 in 591–592, prev. Kajetan Gantar, Ljubljana 2009)

Kobilca je v belo odela anonimne modele (HolandkaParižanka s pismom – mogoče Maria Slavona?) in naročnice iz meščanskih družin (Baumgartner, Souvan, Bussjäger, Arndt, Šlajmer, Povše). Ta dela je največkrat izvršila v tehniki pastela in odražajo predvsem sočasen stil oblačenja.

Mira Pintar pa presega vse preostale Kobilčine podobe tega žanra in se s svojo izčiščenostjo, sproščeno potezo in secesijsko modo postavlja ob bok tako slovenskim sodobnikom (mdr. Ivan Vavpotič, Rihard Jakopič, Matej Sternen) kot evropskim zgledom, med katerimi velja omeniti Wilhelma Leibla (1844–1900) in Alberta Weisgerberja (1878–1915); njuna in druga podobna dela je Kobilca imela priložnost videti na razstavah berlinske secesije in v salonu Paula Cassirerja, ki jih je redno obiskovala.

Avtor
Michel Mohor

3. januar–10. februar 2019
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana