Prometej je bil sin Titana Japeta in Okeanide Klimene. Njegovo ime v prevodu pomeni "preudarnež, naprej misleči". S svojimi dejanji je nasprotoval vrhovnemu bogu Zevsu, ki je želel ljudi iztrebiti in narediti prostor za novo raso, ki bi bila bolj poslušno orodje njegove oblasti. Prometej je pomagal ljudem, ki so živeli v bedi in nevednosti. Učil jih je različnih veščin in umetnosti ter uporabljati kovine in ogenj. Zaradi njegove kljubovalnosti je Zevs ljudem vzel ogenj, Prometej pa je v nebesih ukradel iskro in jo vrnil ljudem v steblu janeža. Za ta prekršek je Zevs ukazal prikleniti Prometeja na samotno steno Kavkaza. Vsak dan je ob isti uri k njemu priletel Zevsov orel in mu izkljuval drobovje, ki pa mu je potem vsakokrat znova zrastlo.
Izpovednost in moralna globina mita o Prometeju premagujeta čas stoletij in iz generacije v generacijo izkazujeta svojo aktualnost. Lik dobrotnika človeštva, ki zaradi svoje kljubovalnosti trpi grozljive muke ter revolucionarja in bojevnika, ki ne kloni, je navdihoval pesnike, umetnike in mislece. V srednjem veku so ga istovetili s Kristusom, ki je trpel na križu tako kot Prometej na Kavkazu za odrešitev človeštva. Po mitskem izročilu velja Prometej za lastnika prvega prstana, ki je bil narejen iz njegovih okovov in s kamnom s Kavkaza, na čigar stene je bil priklenjen. Po padcu pariške Bastilje (1789) v času francoske revolucije so revolucionarji po zgledu Prometeja nosili prstane s kamnom iz obzidja trdnjave kot simbol upora oblasti in radikalnih družbenih sprememb.
Po eni različici mita naj bi Prometej s pomočjo boginje Atene iz gline ustvaril človeški rod in kot tak je postal simbol umetnikov, ko oblikujejo svoje junake. Podoba Prometeja-umetnika se je začela prepletati s podobo Prometeja-upornika, ki prezira in ruši stare bogove ter ostala stalnica v umetnosti, predvsem v poeziji. Goethe, Byron, Shelley so na različne načine interpretirali mit in navsezadnje tudi France Prešeren v pesmi Pevcu, ko pravi: "Kdo ve / kragulja odgnati, ki kljuje srce / od zore do mraka, od mraka do dne…".
Luca Giordano (Neapelj, 1634‒1705) je bil vodilni neapeljski slikar poznega 17. stoletja, ki je deloval v več italijanskih mestih (Neapelj, Rim, Padova, Benetke). Na povabilo španskega kralja Karla II. je ustvarjal tudi v Madridu in vplival na razvoj španskega baročnega slikarstva. Za njegovo slikarstvo je značilna raznolikost slogov od posnemanja renesančnih mojstrov, vpliva učitelja Joséja de Ribere (1591‒1652), slikarjev Caravaggia, Annibala Carraccija, Pietra da Cortone ter beneških slikarjev 16. stoletja. Močni kontrasti med svetlobo in temo, dramatičnost in patos so očitni na sliki Priklenjeni Prometej, pri čemer se je slikar naslonil na sliko istega motiva iz kroga Michelangela Merisi da Caravaggia (1571‒1610).
Avtorica
Alenka Simončič
9. januar–5. februar 2020
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana