Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
7. junij–5. september 2018

Odstiranja, junij 2018

Bidermajerski otroški portreti

Čas bidermajerja razodeva posebno zanimanje za upodabljanje otrok kot enkratnih in svojstvenih posameznikov. V posvetnem slikarstvu se razmahne predvsem otroška portretistika, kar je logični nasledek vsesplošnega portretnega razcveta, ki ga po francoski revoluciji sproži meščanstvo. Otroški portret, tako kot portret odraslih, postane vprašanje družbenega statusa. Hkrati je bila meščanska družba zazrta v idilično družinsko življenje, ki se je vrtelo okrog otrok.

Med našimi bidermajerskimi slikarji se je zlasti Matevž Langus hitro, spretno in uspešno prilagodil željam naročnikov in bil od dvajsetih let naprej med najbolj iskanimi portretisti otrok. Značilen izraz Langusove portretistike so bili oljni portreti, ki imajo za ozadje topografsko določljivo krajinsko veduto. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se njegove portretne sheme otrok v dobršni meri naslanjajo na vzorce portretov odraslih, nam otroški portreti odkrivajo nekaj skupnih posebnosti. Praviloma so otroci upodobljeni celopostavno, največkrat sedeči. Skoraj vedno je Langus otrokom dodal atribute otroštva – igrače, v taki vlogi nastopajo tudi razne živali. Otroške portrete pa v nasprotju s portreti odraslih zaznamuje tudi poudarjena floralna simbolika.

V oblikovnem smislu je osrednja pozornost vselej namenjena otroškim likom, ki vedno zasedejo prvi plan slike. Ta pozornost se izraža tako v skrbno, poudarjeno plastično modeliranih obrazih in telesih otrok kot v nadrobnem opisovanju detajlov njihovih oblačil in atributov. Topografsko sledljivo je slikar upodabljal tudi krajinske izseke. Vendar natančni, zglajeni način slikanja otroških teles nima enakovrednega nadaljevanja v krajini. Četudi upoštevamo efekt atmosferske perspektive, deluje zaledje preveč medlo in shematizirano. Krajinska podoba služi kot geografski atribut v koordinatah sveta odraslih in je smiselno pomaknjena daleč v ozadje. Domišljijski otroški svet pa ograjujejo otipljivo natančno naslikane bilke in razpredeni pisani cvetovi domačega – »čudežnega« – vrta, v katerega so največkrat posajeni portretirani otroci.

Slika Otroka povzema vse naštete značilnosti. Kdo sta naslikana malčka, ne vemo, lahko pa na levi strani prepoznamo obris Rožnika s cerkvico. Vrtna arhitektura za otrokoma učinkuje kot varno zavetje. Psiček na sliki nakazuje otroško igro in portretu dodaja razgibano žanrsko vsebino. Spominčice, ki se kot atribut neskaljenih spominov na brezskrbno otroštvo, pojavljajo na vseh portretnih podobah otrok v eksterierju, so tudi na naši sliki – pomenljive so tiste pravkar utrgane v rokah mlajšega otroka, ki se šele kobaca na noge. Spomin na nebogljenost in prvinskost ranega otroštva nam vzbuja tudi golota malih upodobljencev. Vrtnice, ki jih vidimo ob starejši deklici, so bile prav tako obvezni dodatek, ne le na otroških, pač pa tudi na portretih odraslih, posebno žensk.

Pričujoča upodobitev ni datirana, vendar jo lahko, sodeč po anatomskih spodrsljajih in oblikovnih značilnostih, uvrstimo med Langusova zgodnejša dela, tista, ki so nastajala okoli leta 1830. Posebno mikavna je primerjava s portretom neznanega dekleta iz novomeškega muzeja. Pri obeh delih zasledimo enake proporcionalne in druge začetniške zagate, pa tudi formalno sinhronost v podrobnostih, kot so naslikane vrtnice ali okras na tkaninah. Platni sta domala identičnih mer. Ali nas vse te sledi vodijo tudi do vsebinskih in naročniških povezav med obema slikama in do končne identifikacije upodobljencev, pa bodo lahko razkrile nadaljnje raziskave.

Avtorica
Kristina Preininger

7. junij–5. september 2018
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana