Lesen Kristusov corpus večjih dimenzij (176 × 210 × 30 cm)
je na ogled v razstavni dvorani št. 1 stalne razstave Narodne galerije.
Deluje izjemno ekspresivno, saj je les z le skromnimi fragmenti polihromacije
zaradi neprimerne uporabe pred prihodom v Narodno galerijo, hudo izlužen. V
razstavnem katalogu Gotska plastika na Slovenskem (1973) je Emilijan
Cevc zapisal: »Zdi se, da je Križani visel dalj časa na prostem, bržčas na
pokopališkem križu, kjer ga je razžrlo vreme. Prvotno njegovo mesto pa je bilo
morda v cerkvenem slavoloku.«
Ob natančnem ogledu
plastike kmalu opazimo vrsto drobnih detajlov, ki skoraj izničijo vtis
ekspresivnosti in opazovalca napotijo k občudovanju tihe žalosti, ki jo
izžareva trpinčeno telo Križanega v njegovih zadnjih vzdihljajih.
Če nam uspe odmisliti
poškodbe, ki jih je leseni plastiki prizadejal zob časa, ugotovimo, da je pred
nami lepò grajeno moško telo, skoraj akt, saj le tesno ovit ledveni prt zakriva
naročje. Telo je iztegnjeno. Kolena so ravna, desna noga pribita na levo. Roki
sta skoraj vodoravni in napeti. Na solidno grajenem prsnem košu je nakazan rebrni lok, v pasu pa se trup opazno
zoži. Manjša glava je nagnjena v desno in rahlo sklonjena naprej; na desno ramo
pada čop močno skodranih las. Izrazite obrazne poteze so fino in detajlno
modelirane, oči skoraj zaprte, usta lahno odprta. Veliko pozornost je rezbar
posvetil ne le lasem, ampak tudi bradi in brkom; zadnjih ni nad zgornjo
ustnico. Krhka trnjeva krona je ohranjena le fragmentarno. Celotna površina
telesa deluje verno, saj pod kožo slutimo skelet, mišice, kite in žile, na
površini pa se je rezbar posvetil tudi gubam in gubicam, npr. okoli oči, na
čelu, na levi dlani, okoli kolen, nad desno peto.
Mojster je bil vešč
svojega posla: sledil je vernosti človeškega telesa in hkrati dosegel tisto
stopnjo stilizacije, ki je bila potrebna, da je ohranil lepotnost telesa
Božjega sina, kar je ustrezalo kanonu časa. Albrecht Dürer (Nürnberg,
1471–1528), sodobnik rezbarja obravnavanega Križanega, je v osnutku uvoda
svojega slikarskega priročnika zapisal, da je bil antičnemu svetu ideal lepote
Apolon, medtem ko je za njegove sodobnike podoba Kristusovega telesa nekaj
najlepšega. Nedvomno je avtor Križanega
iz Dramelj sledil tej miselnosti in stremljenju, kar mu je uspelo virtuozno
preliti v umetniški rezbarski izdelek.
Slovenska
umetnostnozgodovinska literatura je to plastiko dalj časa obravnavala kot delo
domačega (kranjskega) mojstra, ki naj bi nastala v času med letoma 1500 in
1520. Šele leta 2016 je Andrej Smrekar za Križanega
iz Dramelj nakazal možnost uvoza iz južnonemškega prostora in njegov
nastanek časovno osredotočil okoli leta 1515.
Zadnja usmeritev se je
izkazala za umestno. Ob pregledu vélikih razpel na Bavarskem je pozornost
vzbudila serija Križanih velikih dimenzij, delo znamenitega švabskega kiparja
Veita Stossa (Horb am Neckar, 1477 – Nürnberg, 1533). Mojster je izdelal
več velikih lesenih razpel za nürnberške cerkve in kapele, skoraj identične
izdelke istega mojstra najdemo tudi v Krakovu (Marijina bazilika) in okolici
(Iwanowice) pa tudi v Firencah (Ognissanti). V višino merijo od 147 do
207 cm, v širino pa od 154 do 199 cm. Vsi so iztegnjeni, s skoraj
vodoravnimi in napetimi rokami. Vsem je glava omahnila na desno stran, kamor se
brez izjeme spušča tudi čop kodrastih las. Koža prekriva napete mišice, kite in
žile ter ne skriva skeletnih oblik. V vseh primerih je desna noga pribita na
levo. Obrazne poteze so v vseh inačicah skoraj identične; skrbno negovana brada
in brki so oblikovani po istih vzorcih. Danes so trnjeve krone različne, ne le
oblikovno, temveč tudi po ohranjenosti. Rezbar si je drznil razviti fantazijo
le pri oblikovanju ledvenega prta, kjer ni bil zavezan kanonu: v nekaj primerih
je tesno oprijet (morda tudi zaradi pozneje odlomljenih fino oblikovanih
zvihranih delov draperije), v drugih pa je bogatejši tako po količini blaga
kakor po številnih umetelno zavezanih vozlih in/ali modno vihrajočih, močno v
prostor segajočih plastičnih zaključkih.
Stossov rezbarski rokopis
je glede na zgoraj navedeno brez dvoma prepoznaven tudi pri Križanem iz Dramelj. Naš primerek je po
formalnih značilnostih blizu tako razpelu v Germanskem nacionalnem muzeju
(1505–1510), kakor tudi tistemu v nürnberški cerkvi sv. Lovrenca (1516‒1520),
medtem ko je oblikovanje ledvenega prta skoraj identično tistemu na miniaturnem
rezljanem razpelu (34,5 × 33 × 6,5 cm) istega avtorja, ki je
bilo namenjeno osebni pobožnosti in je od leta 2019 del zbirke Gettyjevega
muzeja v Los Angelesu (1510–1515).