Ob 300. obletnici rojstva vladarice Marije Terezije
Habsburške (13. 5. 1717–29. 11. 1780), ki je štirideset let vladala tudi slovenskim
deželam, se tokrat posvečamo njenemu reprezentančnemu portretu, ki je nastal v
slikarski delavnici Martina van Meytensa ml. (1695–1770). Po uku v očetovi
delavnici v Stockolmu se je Meytens v portretistiki izpopolnjeval še v Londonu,
Parizu in v Italiji ter se leta 1730 za stalno naselil na Dunaju. Imenovan je
bil za slikarja dunajskega dvora in leta 1759 še za direktorja cesarske likovne
akademije. Za portret je bilo rečeno, da je "nastal" v njegovem ateljeju,
kajti z naročili preobloženi umetnik ni zmogel opraviti vsega sam. Zato je imel
specializirane mojstre, ki so v presenetljivih podrobnostih dokončali njegovo
zastavljeno delo. Med temi specialisti je bila tudi slikarjeva nečakinja in
njegova učenka Sophonia de Derichs, ki je izvrstno upodabljala materialnost in
šelest dragocenih oblačil in nakita. Naročila reprezentančnih dinastičnih
portretov pa so delavnici narekovala podobne rešitve, kar velja tudi za ta 280
cm visoki portret cesarice v Narodni galeriji. Slika izhaja iz baročnega dvorca
Leopoldsruhe, današnjega Cekinovega gradu v Ljubljani. Zgraditi ga je dal grof
Leopold Lamberg, ki je poleg raznih drugih služb bil tudi cesarski tajni
svetnik, kar je seveda iz nuje po prestižu narekovalo posest reprezentančnega
portreta monarhinje.
Čeprav portret ni signiran in datiran, ga glede na
ikonografsko celoto lahko uvrstimo v drugo polovico štiridestih let 18.
stoletja, s čimer se ujema tudi mladostni videz Marije Terezije. Stoji ob
razkošno oblikovani mizi, na kateri je žametna blazina z vladarskimi
insignijami. Krznena "krona" je t. i. nadvojvodska krona
(Erzherzogshut), ki ji je bila položena že v zibel. Toda v nasledstvenem boju,
ki ga je morala Marija Terezija izvojevati, sta šele naslednji dve kroni
utrdili njen položaj avstrijske vladarice. Leta 1741 je bila kronana za
kraljico Ogrske, kar potrjuje krona svetega Štefana s pripadajočim žezlom. Leta
1743, na dan pred svojim šestindvajsetim rojstnim dnevom, pa je bila v Pragi
kronana še za češko kraljico, kar potrjuje v ozadju vidna krona sv. Vaclava. Ob
vsej ikonografski zgovornosti slike velja opozoriti na odsotnost cesarske krone
na vseh portretih naše vladarice. Čeprav jo povsod imenujejo cesarica (Kaiserin, Imperatrice), je ta naslov po kronanju 1745 nosil le njen mož Franc
Štefan Lotarinški, in čeprav je bila njegova soproga od leta 1736, ji naslov ni
pripadal. Ko je ovdovela, je cesarsko krono prejel njen sin Jožef II., kajti
krona "Svetega rimskega cesarstva" je po zakonu pripadala le moškim
vladarjem. Toda njeni podaniki in naslednji rodovi so ji zaradi izjemnih
uspehov v štiridesetletnem vladanju priznali epitet cesarice, a glede na to,
kako je utrdila ugled in ravnotežje avstrijskega cesarstva med evropskimi monarhijami,
bi jo lahko naslovili še z "Vélika".
Avtor
Ferdinand Šerbelj
4. maj–31. maj 2017
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana