Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
5. marec–1. april 2020

Odstiranja, marec 2020

Smrekar in Gaspari. Karikature slovenskih likovnih umetnikov

Za božič leta 1926 je Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga dnevnika Slovenec, objavil Smrekarjevo lastno karikaturo in karikaturo kolega Maksima Gasparija kot predstavitev hišnih karikaturistov v iztekajočem se letu. Sodelovanje se je nadaljevalo tudi v letu 1926 in pozneje. Leta 2018 je Narodna galerija odkupila karikaturi Riharda Jakopiča in Matija Jame izpod čopiča Maksima Gasparija, ki sta bili objavljeni že 3. maja 1925. Smrekarjevi upodobitvi se ukvarjata z eksistenčnimi okoliščinami in z značajema dveh umetnikov, medtem ko se Gasparijevi odzivata na dogajanje na likovnem prizorišču. Jakopič je namreč tedaj snoval svojo veliko sliko Slepec. Prav tedaj pa se je po letu dni iz Beograda vrnil Matija Jama, ko je spoznal, da tam ne bo mogel uresničiti svojih pričakovanj.

Lahko bi rekli, da se je zgodovina slovenske karikature začela s sodelovanjem vesnanov v satiričnih listih Jež (1902–1909) in Osa (1905–1906). Levstikov Pavliha (1869–1870) je bil sicer vzor satiričnim listom vse do druge svetovne vojne, a je za risarsko opremo urednik moral nagovoriti češkega karikaturista Karla Klíča (1841–1926). Vesnani so bili prva generacija, ki je s karikaturo vstopila v slovenski politični prostor in zavzela kritično stališče do domala vseh odklonov v družbi, ne glede na politično barvo. Zbližanje z literati, kjer prvo mesto pripada sodelovanju Ivana Cankarja in Hinka Smrekarja, je izostrilo satiro kot učinkovito orodje v rokah slovenske inteligence.

Vprašanje je, ali niso bili upodobljenci na prvih karikaturah prav likovni umetniki. Renesančna fiziognomska študija še ni prava karikatura, vizualne bodice pa so zagotovo bile sestavni del ateljejskih šal, in takšne najdemo tu in tam v beležnicah Janeza Šubica, ki mu tudi avtoironija ni bila tuja. Prvotna zasnova Cankarjeve Krpanove kobile (1906–1907) je temeljila na karikaturah slovenskih kulturnih delavcev, med katerimi je bilo kar nekaj likovnih umetnikov. Smrekar jih je leta 1913 mojstrsko prelil v Maškarado slovenskih književnikov in Maškarado slovenskih umetnikov. Za vloženo delo v ti dve barvni risbi ni pričakoval adekvatnega plačila, zato si je belil glavo, kako razmnožiti tovrstne izdelke, ki bi jih po nižji ceni lahko prodal v večjih količinah. Gaspari je ta problem rešil s pastelom na papirju in bogato opremo, kot je videti v njegovih Slovenskih Madonah na razstavi leta 1917.

Risarju je bilo zato za preživetje kar neobhodno najti mesto ilustratorja pri periodičnem glasilu. Gaspari je skoraj sam opremil ves prvi letnik Ilustriranega Slovenca, leta 1926 pa se mu je pridružil Smrekar. Zdi se, da je sredi dvajsetih let generacija iz časa po 1900 doživela svoj drugi in zadnji vzpon. Jama s svojimi gorenjskimi motivi in predvsem z upodobitvami Blejskega jezera in Jakopič s socialno alegorijo, ki jo je razvijal od Slepca dalje. Od vesnanov sta dejansko ostala le Gaspari in Smrekar, ki sta s karikaturo držala korak z njimi. Preden se je desetletje izteklo, so slovensko umetnostno prizorišče prevzele mlajše generacije.
Avtor
Andrej Smrekar
5. marec−1. april 2020
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana