Mineva sto petdeset let od rojstva Matija Jame, slikarja
impresionista, ki je bil v svoji generaciji najbolj svetovljanski. Tako predan
krajini in podeželju je bil morda samo še Grohar, vendar na drugačen način. V Jamovem
opusu najdemo le redke primerke drugih slikarskih žanrov in tako je tudi s
portreti. Ti so omejeni na terenske študije žanrskih tipov (glave ali
celopostavne "študije" belokranjskih pastirjev, predic in grabljic).
Drugo skupino predstavljajo podobe, povezane samo z njegovo družino. Trdimo
lahko, da Jama portretov za javnost ni slikal. Častna izjema sta izjemen Portret Lea Souvana, 1900, in njegove sestre Portret Rozi Bleiweis z otrokoma, 1901. Oba sta na ogled v stalni
zbirki Narodne galerije v Novem krilu. Jama je portret svojega prijatelja in
mecena, predstavnika ljubljanske družbene smetane, razumel kot manj formalno slikarsko
nalogo, ga ulil v moderen secesijski kalup ter ga upodobil kot samozavestnega
salonskega leva.
Skoraj vsi drugi portreti, kolikor jih danes poznamo, so
ostali v umetnikovi zapuščini, tako gre zagotovo za upodobitve žensk iz
neposredne bližine, predvsem pa je tu trinajst od skupaj petnajst doslej znanih
lastnih podob. V zbirki ACH, danes v fondu Narodne galerije, so trije avtoportreti
in štirje ženski portreti, ki predstavljajo "družinske" upodobitve. Model
za portret temnolasega kodrastega dekleta je zaenkrat neznan. Frontalno poprsje
mladenke v temni obleki je izvedeno z razvezano silhueto in osamosvojeno potezo
čopiča. Teman ton las in obleke poudari inkarnat obraza in dekolteja. Manjši
portret v tričetrtinskem profilu pa je podoba starejše hčere Madelaine, ki se je preselila k očetu že leta 1938.
Ostro je kadriran s prirezanim obrisom glave in slikan povsem drugače, čeprav verjetno
skoraj sočasno. Podaljšane poteze čopiča modelirajo posamezne površine,
poudarjajo rdečico lic, celota pa je v barvi uglašena in umirjena v tonu. V
preostalih dveh ženskih portretih gre morda za isto upodobljenko, najverjetneje
Agnes. Temneje ubrana podoba je prav tako artikulirana s sorazmerno dolgimi
potezami in umirjeno paleto. Kot v pomanjkanju globinske ostrine je do
potankosti izveden obraz, medtem ko periferna območja, še posebej v poprsju,
dajejo vtis nedokončanosti. Posebej vpadljiv pa je obraz z belo srajco v
živahnejših barvah in s temno nesimetrično pričesko. S planarnim nizanjem
silhuet obraza, abstraktne in nesimetrične pričeske in poprsja je Jama konec
tridesetih let 20. stoletja ustvaril izjemno moderno sliko, ki po dispoziciji
slikarskih problemov napoveduje slikarske rešitve druge polovice stoletja.
Jamovi obrazi se zdijo kot preparati na mizici mikroskopa,
izročeni na milost in nemilost neizprosnemu pogledu, še posebej kadar govorimo
o avtoportretih. Vsi trije so bili vključeni v retrospektivo leta 1974 v
Moderni galeriji. Temačno poprsje s pramenom svetlobe z desne bi po starosti
upodobljenca lahko postavili še v dvajseta leta. Improvizirana sestava
temeljnika in spodnja polovica slike kažeta, da slikar ni imel namena ustvariti
razstavljivo podobo, temveč je to prejkone le eksperiment. Povsem drugačen vtis
daje resnobna podoba z očali, ki pa z neizenačenim povečanjem ramen prav tako
kaže na sliko, ki je opuščena. V katalogu Moderne galerije leta 1974 je sončni
portret slikarja označen kot nedokončan, vendar kljub širokim potezam čopiča
deluje izredno živo in ekspresivno. Pričuje o izjemni slikarski rutini, ki iz
podsnove vleče bistvene izrazne prvine slikarjeve fiziognomije s sugestivnimi
potezami, kar se časovno ujema s še vedno aktualnim barvnim realizmom
tridesetih let 20. stoletja, gestualnost polaganja osnovnih tonov in hkratnega
razporejanja osvetljenih in senčnih partij pa cenimo iz izkušnje gestualnega
slikarstva, ki je šele sledilo.
Avtor
Andrej Smrekar
Predstavitev: četrtek, 6. januar, ob 18.00.
6. januar – 1. februar 2022
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana