Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
8. november – 5. december 2018

Odstiranja, november 2018

Bili so Goričani. Vélika vojna in umetniška družina Šantel

Zadnja leta v Narodni galeriji intenzivno poteka urejanje in digitalizacija specialne zbirke osebnih arhivov umetnikov in njihovih spremljevalcev. V okviru te zbirke hranimo tudi obsežno korespondenco družine Šantel, ki pa predstavlja le del družinskega arhiva, saj je drugi del v zasebni lasti.

Ob delu smo naleteli na vojni dnevnik Avguste st. Šantel (1852–1935), pisan v nemških stenogramih. Nastajal je v narodnostno mešani Gorici, od 23. maja do 16. junija 1915, ko se je družina zaradi nenehnih italijanskih napadov odločila, da zapusti ljubljeno Gorico. Z odhodom so odlašali iz dneva v dan; čakali so, da se jim pridruži Avgusta ml. (1876‒1968), ki je prihajala iz Pulja, kjer je službovala kot učiteljica pri vojni mornarici. Iz Gorice so želeli oditi skupaj.

Po 25. juniju so zapustili 'avstrijsko Nico', kakor so tedaj radi nazivali Gorico, 63-letna mati Avgusta st. (potomka obubožanega avstrijskega plemstva, slikarka in sorodnica goriškega bidermajerskega slikarja Jožefa Tominca), 70-letni oče Anton (zaveden Slovenec kmečkega porekla, upokojeni gimnazijski profesor matematike in fizike ter ljubitelj glasbe) in hčere ‒ 41-letna Henrika (slikarka), 39-letna Avgusta ml. (učiteljica risanja in glasbe, slikarka, violinistka) in 28-letna zdravstveno šibka Danica (učiteljica ročnih del, nadarjena za slikarstvo in glasbo). Šantli so odhajali v prepričanju, da se bodo do oktobra vrnili; svoji dekli in znanki Evi Mlekuž so prepustili v varstvo vse svoje goriško imetje in skrb za obolelo materino sorodnico Marjeto Domide (r. Jesenko), ki zaradi zdravstvenih tegob ni mogla na pot. ‒ Prva postaja v begunstvu je bila Ljubljana, kjer so Šantli ostali osem dni; nato so nadaljevali do Dolenjskih Toplic, kjer jih je čakalo primerno bivališče.

Kako je družina Šantel doživljala begunstvo, zgovorno priča medvojna korespondenca med družinskimi člani in bližnjimi sorodniki ter prijatelji in znanci. Starša in sestre Šantel so si pogosto dopisovali s sinom in bratom Sašem (1883‒1945), za mamo Alexandrom, ki je z družino živel v Istri (Pazin, Sušak). Tudi Saša je bil umetniška duša ‒ slikar in ilustrator, violist, skladatelj, zborovodja ter skladatelj pa tudi scenograf in kostumograf. Sin je materi v pismih večkrat svetoval, kako postopati in se odločati v težkih razmerah, ki so jih preživljali; med drugim je opozarjal, naj v Gorici ne puščajo slik, naj jih razokvirijo in jih v svitkih odnesejo s seboj.

Begunska družina Šantel je po štirih mesecih zapustila Dolenjske Toplice in se zaradi Daničine bolezni preselila na Dunaj. Materina sestra Henrietta, žena znamenitega fizika dr. Ludwiga Boltzmanna (učenec Jožefa Štefana), ki je živela v prestolnici, je poskrbela, da so že 2. novembra nečakinjo sprejeli v zdravilišče za pljučne bolezni v Allandu. Ker se je Daničino zdravljenje zavleklo in je oddaljenost zdravilišča od Dunaja predstavljala logistično težavo, so se Šantli v prvih tednih 1916 preselili v najeto hišo v bližnji Groisbach. – Kljub različnim terapijam Danici v Allandu niso uspeli pomagati in so jo po nekaj mesecih odpustili. Medtem je vojaška oblast pozvala Avgusto ml., naj pride poučevat v begunsko taborišče; izbrala je Steinklamm pri Rabensteinu, kjer so bili v večini Primorci in Istrani.

Družina Šantel ni več videla smisla, da vztraja v Groisbachu. Odločili so se, da se vrnejo na slovenska tla. Pri Krškem so kupili vilo s sadovnjakom in se tja preselili še pred koncem marca 1917. Zaživeli so pod lastno streho in na svoji zemlji. Mirno okolje jim je ustrezalo: oče Anton se je posvetil sadjarstvu, vrnili so se v bližino znancev – beguncev iz Gorice, hčere so zopet več slikale, pa tudi Saša z družino je bil bliže. – Vendar tudi krške vile niso dolgo uživali: 23. februarja 1918 jim je pogorela in spet so postali brezdomci. Konec vélike vojne so Šantli dočakali v Krškem kot najemniki.

Aprila 1920 je umrl oče Anton (r. 1845), maja 1921 še Danica (r. 1885)). Henrika (1974‒1940) in mama sta zatem zapustili Krško in sledili Avgusti ml., ki je v Mariboru poučevala na meščanski šoli.

Tudi Saša je po vojni zapustil Istro in se z družino leta 1920 preselil v Ljubljano; na Državni obrtni šoli je dobil mesto profesorja za dekorativno risanje in grafiko. Na njegovo prigovarjanje se je v začetku tridesetih let 20. stoletja, po upokojitvi Avguste ml., v Ljubljano preselil tudi mariborski del družine. Mati je s hčerama kupila vilo z vrtom na Verstovškovi, danes Teslovi ulici; novo domovanje je končno nudilo pogoje za umirjeno družinsko življenje, po katerem so Šantli hrepeneli dolgih 15 let.

Nekdanji Goričani se niso več vrnili v njim drago Gorico. Mesto je bilo med vojno razrušeno, po Rapalski pogodbi pa je pripadlo Italiji.

Ne spreglejte

Predavanje mag. Mojce Jenko v četrtek, 8. novembra 2018, ob 18. uri v Avditoriju Narodne galerije. Vljudno vabljeni.

Avtorica
Mojca Jenko

8. november – 5. december 2018
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana