Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
1. oktober–4. november 2015

Odstiranja, oktober 2015

Fotografije iz zapuščine Riharda Jakopiča

Rihard Jakopič je skrbno hranil najrazličnejše dokumente ne le svoje družine, temveč tudi gradivo, ki priča o oblikovanju in prvih korakih slovenske moderne umetnosti. Med temi pomniki je pomembna fotografska zapuščina resda pretežno portretnih fotografij, a med njimi najdemo poleg najodličnejših imen zgodnje slovenske fotografije tudi nekaj zanimivih eksperimentalnih podob.

Jakopičevi stari starši in starši so bili podjetniki, ki so iz skromnih kmečkih razmer v Krakovskem predmestju postavljali družinsko podjetje za pridelavo in kisanje zelja. Slikanih portretov si niso naročali, sedli pa so pred fotografsko lečo takoj, ko so bile fotografske storitve v Ljubljani malo lažje dosegljive. Tako nekatere družinske fotografije sežejo v 60-ta leta 19. stoletja, v družinski šatulji pa najdemo oznake skoraj vseh najboljših ljubljanskih ateljejev.

Mladi študent v Ažbetovi slikarski šoli v Münchnu si je kaj hitro omislil tudi fotografski aparat. V obračunu svojih študijskih stroškov za dolgih štirinajst let v začetku julija 1902 je navedel tudi nakup fotografskega aparata in fotografskih potrebščin. Znane so njegove fotografije potresne škode leta 1895 in nekateri posnetki njegove žene v naravi iz loškega obdobja deset let pozneje ali kopajočih se otrok v Gradaščici. Posnetek s Krakovskega nabrežja s pogledom na Žabjak in Šentjakob je zagotovo ena njegovih lastnih fotografij. Manj zanesljivo je njegovo delo fotografija iz Ažbetove šole s tremi neznanimi gojenci. Tam je srečal Nadeždo Petrović, s katero sta ostala prijatelja in sodelavca do njene prezgodnje smrti leta 1915. Nadežda je bila sama odlična fotografinja. Jakopič in Grohar sta večkrat bivala pri njeni družini. Skupinski posnetek je nastal verjetno leta 1906 v času Jugoslovanske kolonije. Skoraj spregledano razstavo kolonije zgodaj leta 1907 pa je dokumentiral Milovan Jovanović, dvorni fotograf in brat slikarja Paje Jovanovića. Fotografije v Jakopičevi zapuščini so edini zgovornejši dokumenti o tej razstavi, pokažejo pa nam tudi, kako je Grohar jeseni istega leta razstavo v Trstu postavil na enak način.

S fotografom Avgustom Bertholdom je Jakopič prav tako prijateljeval v Škofji Loki in v Ljubljani. Portretne fotografije v gumijevem postopku se razlikujejo od "uradnih" in do danes znanih tako po eksperimentalni smelosti v postavitvi modela kot po tehnični plati, saj je uporaba rdečega pigmenta le nekoliko nenavadna. Te okoliščine nam razodevajo novo podobo njunega prijateljskega razmerja in ustvarjalne vzajemnosti.

Drugi pomemben fotograf je Fran Vesel, ki je bil kronist začetkov likovnega življenja v Ljubljani ne le kot fotograf, temveč tudi kot zbiralec dokumentov in upoštevanja vrednih podatkov. Polega Jakopičeve velike portretne fotografije je v zapuščini vrsta posnetkov iz Jakopičevega paviljona, v katerem je fotograf lovil podobo ustanovnika in organizatorja tudi z bolj osebne plati. Te fotografije so bile do nedavna neznane. Dokumentarno vrednost pa predstavljajo Veselovi posnetki najrazličnejših razstav.

Tudi v poznejših letih, ko so Jakopičevo podobo in poslanstvo enačili z Mojzesom, so fotografske različice njegove zunanjosti poustvarjali pomembni fotografi. Veličan Bešter in Fran Krašovec sta ga fotografirala leta 1929 ob njegovi šestdesetletnici. Bešter se je omejil na ateljejsko portretno fotografijo njegove markantne fiziognomije, Krašovec pa je napravil serijo podob umetnika v ateljeju, ki v marsičem spominja na biblijskega preroka. Ante Kornič ga je fotografiral skoraj deset let pozneje, ko je Anton Podbevšek pripravljal umetnikovo monografijo. Fotografije iz ateljeja so dobro znane, a Kornič je napravil pravo reportažo o umetniku in njegovih vsakdanjih poteh. Zadnji pa je bil Miha Maleš. Njegova izjemna serija podob očanca na arkadnem hodniku je nastala leto dni pred Jakopičevo smrtjo, fotografiral pa ga je tudi na mrtvaškem odru. Ta funerarni portret pomeni izzvenevanje tradicije, ki jo je začela likovna umetnost in jo je nato posvojila fotografija. Ob Malešu je mrtvega "očeta slovenske umetnosti" upodobil tudi Božidar Jakac v dveh jedkanicah kot Mojzesu v slovo.

Avtor
Andrej Smrekar

1. oktober–4. november 2015
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana