Judita
je starozavezna junakinja, lepa in pobožna vdova, ki se iz ljubezni do Boga in
svojega ljudstva postavi po robu zavojevalcem. Njena zgodba je zapisana v
Juditini knjigi. Ker se je njeno ljudstvo
odločilo predati se sovražniku, se je domislila zvijače, s katero si je
pridobila s svojo služabnico vred vstop v sovražni tabor in do samega
poveljnika vojske Holoferna. Ko je četrti dan po večerji, pri kateri je bila
njegova gostja, od preobilne pijače trdno zaspal, mu je odsekala glavo in s
služabnico sta se srečno izmuznili iz tabora ter odnesli sovražnikovo glavo v
domači kraj, kjer je vse ljudstvo nato hvalilo Boga, da jih je po junakinji
Juditi odrešil.
Zaradi svojih verskih,
junaških, pa tudi erotičnih elementov je imela Juditina zgodba velik odmev v
literarni, likovni in glasbeni umetnosti. Slikarske in kiparske upodobitve so
bile pogoste zlasti v renesančni in baročni umetnosti. Običajno je bila Judita
predstavljena kot kefalofor, ko nosi
oz. pokaže Holofernovo glavo.
Mihael Stroj (Ljubno na Gorenjskem, 1803 − Ljubljana, 1871)
je leta 1858 kopiral sliko Judita s
Holofernovo glavo nemškega slikarja Augusta Riedla (Bayreuth, 1799 − Rim,
1883). Predstavljena Strojeva slika je pomanjšana kopija vplivne slike, danes
hranjene v münchenski Neue Pinakothek. Riedel jo je naslikal leta 1840, prvič
je bila razstavljena v Münchnu in že naslednje leto jo je bavarski kralj Ludvik
I pridobil za svojo zbirko.
Riedlova slika nam predstavi starozavezno junakinjo v dokolenskem izrezu, v
naravni velikosti, in v tričetrtinskem zasuku, pred svetlobno poudarjenim
nevtralnim ozadjem. Judita se z levico trdno opira na meč pred sabo, Holofernovo
glavo pa skorajda skriva v ozadju. Vidimo le njegove kodre in del čela.
Oblečena je v belo bluzo s širokimi rokavi, oblačilo ji je zdrsnilo z desnega
ramena. Boke in pas ji ovija dragocena brokatna zlato-rdeča tkanina. Trak z
dragim kamnom ji krasi oprsje. Jarka svetloba z desne obliva herojinjo v
svetlobnem valu.
Likovni presežek Riedlove slike se razkriva v nakazani dvojnosti
izpostavljenega materialnega blišča v ospredju in svetlobni prežarjenosti
ozadja. Vmes med gladkim materialnim opredmetenim svetom in poduhovljeno
vseprežemajočo svetlobo se umešča telo Judite, odločno in hkrati čutno. Izraz
na njenem obrazu razkriva popolno predanost, ponižnost in samozavedanje.
Riedlova Judita ni poplesujoče triumfalna (kakor jo upodobi npr. Michelangelo v
Sikstinski kapeli), ni krvoločno maščevalna (kakor jo interpretira Artemisia
Gentileschi), je le vdana izvrševalka Božje volje. Riedlu je uspelo s
pretanjeno psihološko karakterizacijo obraza in s svetlobno prefinjenimi
poudarki razplastiti starozavezno Juditino zgodbo v občuteno ekvilibristično
razpoloženje.
Riedlova likovna upodobitev Judite je namreč v sozvočju s
takrat aktualno literarno, bolj zapleteno podobo junakinje, kakor jo je leta
1840 predstavil Christian Friedrich Hebbel (1813‒1863). V drami z naslovom Judita je namreč osrednji protagonistki
naprtil tragično krivdo zaradi ljubezni do Holoferna. Riedlova slika je takoj
požela uspeh, podoba pa je po zaslugi litografije Ferdinanda von Piloty
(1828‒1895) postala razširjena zlasti po letu 1847. Grafična reprodukcija je
spodbudila številne kopije v olju, na steklu in celo na porcelanu.
Strojeva kopija resda v kompoziciji sledi izvirniku, kljub
temu pa je naš slikar popolnoma prilagodil Juditin obraz svojemu ženskemu
idealu. Tudi barvna rešitev podrobnosti, anatomski spodrsljaji in poudarjeno
plastična modelacija inkarnata s sivimi sencami pridajo kopiji povsem drugačen
končni izraz. Juditino telo deluje togo, obraz je kljubovalno otrpel. V njenem oblačilu
se izgubljajo podrobnosti brokatnega vzorčenja, tako da prevladajo zlatožolte
površine, prav tako se izgubi nežna prosojnost bele bluze. Predvsem pa na
Strojevi kopiji pogrešamo polnokrvno čutnost, mehkobo v izrazu in psihološko
interpretacijo, ki postane značilnost v umetnosti 19. stoletja.
Stroj je Riedlovo sliko kopiral v svojem zrelem obdobju, ko
je sicer v njegovih meščanskih portretih zaznati premik od lepotnega
idealiziranja k bolj realističnemu pristopu. Možno je, da je Stroj videl
izvirno Riedlovo sliko, saj po ohranjenih dokumentih lahko sklepamo, da je tudi
po študijskem obdobju želel potovati na Bavarsko, Saško in v Prusijo. Glede na
čas nastanka bi bilo pričakovati, da je Stroj Riedlovo sliko kopiral po
naročilu in v skladu z naročnikovimi željami spremenil Juditin obraz. Žal
nimamo oprijemljivih podatkov o provenienci slike. S perspektive
narodnoidentitetne ikonografije Juditine zgodbe pa ne gre zanemariti Strojevih
močnih povezav z ilirskimi krogi v Zagrebu.
Motiv Judite s Holofernovo glavo je Stroja, kot kaže,
pritegnil že na Dunaju v študijskem obdobju med letoma 1821 in 1825. Takrat je v
nekdanji Cesarski galeriji v Belvederu kopiral sliko z enakim motivom
Alessandra Varotarija, im. Il Padovanino (1588−1648). Že konec leta 1823 je
namreč Stroj prejel spričevalo kot potrdilo o kopističnih zmožnostih. V tem
spričevalu je omenjeno, da je Mihael
Stroj pet četrtletij marljivo in z vso umetniško spretnostjo kopiral, da je bil
nraven in potrudljiv in se je dobro izkazal v spretnosti historičnega predmeta,
s čimer si je pridobil vse priznanje kot vrl kopist.