Matej Sternen (Verd, 1870 –
Ljubljana, 1949) je bil izjemno širokega duha in ustvarjalno radoveden, kar je
zagotovo botrovalo dejstvu, da se je izražal v različnih tehnikah. Med
slovenskimi impresionisti je edini, ki je dokončal akademijo in je tudi vse
življenje vzdrževal visok nivo tehnične dovršenosti v svojih delih. Sam pravi,
da je poleg privlačnih motivov vedno iskal tudi tehnične probleme. Poleg
oljnega slikarstva je odlično obvladal risbo in akvarel, eksperimentiral je z
grafiko, sam fotografiral in se posebej navdušil nad stenskim slikarstvom.
Sternenovo odlično tehnološko
znanje in želja po raziskovanju sta v tesni zvezi z njegovim restavratorskim
udejstvovanjem, h kateremu na neki način sodi tudi kopistika. Sternen je bil
restavratorstvu docela predan, dojemal pa ga je kot poklic, že davno preden ga
je kot takega formalno utemeljil prof. Mirko Šubic. Restavratorskih nalog se je
loteval z raziskovalno-slikarskega izhodišča in hkrati znal brzdati svoj
ustvarjalni avtorski naboj. Z njegovo dovršeno slikarsko maniro se mu je uspelo
intuitivno približati starejšim delom in vzpostaviti avtentičen vtis slikanih
površin. Prizadeval si je za čim manjše rekonstrukcijske intervencije, ki so po
eni strani berljive kot zgodovinski dokument, hkrati pa ne okrnijo celostnega
estetskega dojemanja spomenika. Pri Sternenovem izoblikovanju takega, izjemno
sodobnega restavratorskega pristopa je pomembno sodeloval dr. France Stelè (1886‒1972),
s katerim sta po letu 1910 postala neločljiv konservatorsko-restavratorski
tandem.
Prve restavratorske izkušnje
si je Sternen pridobil ob uspešnem restavriranju fresk z Alojzijem Šubicem na
Skaručni leta 1898. Nato je v naslednjih letih restavriral za Centralno
komisijo za varstvo spomenikov na Dunaju,
po vojni za Spomeniški urad oz. Zavod za varstvo spomenikov v Ljubljani. Skupaj
s Steletom je restavratorsko deloval na celotnem slovenskem ozemlju od Kranjske
do Prekmurja. Ker je imel bogate
izkušnje v restavriranju fresk in štafelajnih slik, ne preseneča, da je takoj
po ustanovitvi Narodne galerije tu prevzel delo restavratorja in konservatorja
in bil aktivno soudeležen pri postavitvi prve galerijske stalne zbirke. V tej
vlogi se je večkrat ukvarjal tudi s problematiko kopiranja, pretežno v dvajsetih
letih. V Narodni galeriji tako hranimo več njegovih kopij pomembnih del iz slovenske
in evropske umetnostne zakladnice iz različnih zgodovinskih obdobij in izvedenih
v različnih tehnikah.
Že
leta 1921 je Sternen izdelal prvi kopiji srednjeveških fresk za kasnejšo zbirko
kopij gotskih fresk, ki se je skozi nekaj naslednjih desetletij postopoma dopolnjevala in s katero
so odborniki Narodne galerije želeli zaokroženo predstaviti gotsko stensko slikarstvo
v razstavnem prostoru. Sternen je napravil kopiji dveh pasijonskih prizorov iz
stare župnijske cerkve sv. Ožbolta na Zgornjem Jezerskem: Ecce homo in Judeževa smrt (tudi Obešeni Juda). Odločil se je za
čim večjo avtentičnost, zato je kopiral na podlago iz ometa v pravi fresko
tehniki. Izvirna prizora sta naslikana
na ladijski strani slavoloka in na podločju južne stene ob slavoloku. V tem
času je Sternen tudi restavriral freske v omenjeni cerkvi. Iz Steletovega
konservatorskega poročila razberemo, da sta med partijami, ki so bile
rekonstruirane, omembe vredni le glavi Kristusa in Judeža v prizoru Judežev poljub. To bi utegnil biti
razlog, zakaj je Sternen, najverjetneje skupaj s Steletom, za kopiranje izbral prav
prizora Ecce homo (in še to le
skupino s Kristusom) in Judeževa smrt,
saj se je tudi pri glavni rekonstrukciji fresk v cerkvi osredotočil na obraza
osrednjih protagonistov. Potemtakem bi mu kopiji za galerijo lahko služili tudi
kot svojevrstna priprava oz. dopolnitev restavratorskega dela na terenu.
V času, ko je Sternen
zaključeval svoje najobsežnejše freskantsko naročilo na stropu ladje in
prezbiterija v ljubljanski frančiškanski cerkvi, je naslikal še dve izjemni
kopiji, tokrat v tehniki tempere na leseno podlago. Leta 1936 mu je Izidor
Cankar (1886−1958) za opremo svoje diplomatske rezidence v Buenos Airesu
naročil kopiji kril oltarja Sv. Boštjana, ki ga je leta 1516 naslikal Hans
Holbein st. (1465−1524). Podobi
svetnic Sv. Elizabete in Sv. Barbare nam vnovič pokažeta Sternenov
poklon slikarski tradiciji in njegov eksperimentalni odnos do slikarske
tehnike. Prevzameta nas barvno mikavna, bleščeča obravnava podrobnosti in
poudarjeni obrisi, tako da imamo sprva vtis, da gledamo pristni severnjaški
renesančni umetnini. Šele podrobnejši bližnji pogled nam razkrije Sternenovo
slikarsko spretnost, ko uporablja sodobne prijeme za dosego učinkov
tradicionalnih postopkov in tehnik.