Brezčasni in
dišeči šopki so sestavljeni iz cvetlic, ki ne cvetijo istočasno. V mešani
postavitvi so predpomladni teloh, pomladne narcise in tulipani, majske
šmarnice, lilije, potonike, junijske vrtnice, nageljni, dalije in jasmin. V
šopku na levi strani slike je nekaj cvetlic, ki jim je do upodobljenega videza
morala pomagati slikarjeva domišljija.
Tip šopkov, oblikovanje cvetja, navzočnost žuželk in ptic kaže na
zgledovanje pri italijanskih cvetličnih tihožitjih prve četrtine
17. stoletja. Navkljub italijanskemu izhodišču celoten vtis slike in
nekateri detajli kažejo na špansko šolo. Čeprav slikar ni znan in slog ni
dovolj značilen, da bi ga lahko povezovali s katerimkoli znanim slikarjem,
lahko ugotovimo, da v mnogočem spominja na tihožitja Juana van der Hamna y
Léona (1596–1631) in Pedra de Camprobína
(1605−1674). Tihožitje izstopa z dramatično osvetlitvijo in podrobno
naslikanimi predmeti. Umetnikova samozavestna uporaba chiaroscura omogoča silovite
kontraste svetlobe in teme, pri čemer tema postane prevladujoča značilnost
slike in razkriva neposreden vpliv tenebrističnega baroka. Tehnika je bila
razvita za dodajanje dramatičnosti in je pogosta v španskih baročnih slikah, to
tihožitje pa predstavlja formalne značilnosti, ki še ustrezajo prehodu med
naturalizmom z začetka 17. stoletja in polnim barokom druge polovice tega
stoletja.
7. september – 4. oktober 2023
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana