Posebnost zbirke enajstih del na papirju je v tem, da je bila nekoč v
lasti Zorana Mušiča (1909–2005). Slikar je zbirko nekaj let
pred smrtjo podaril svoji nečakinji Vandi Mušič kot starodavno dragocenost.
Podarjena dela, sprva zavita v estetski molk, so šele sčasoma razkrila svojo
pravo naravo – mistično, z Indijo in Japonsko povezano vsebino. Daljni deželi, zlasti
Indija, ki je obdarjenko zmeraj privlačila z bogato kulturno in duhovno
dediščino, se skozi predstavljena dela simbolno naseljujeta v njenem življenju.
Zbirka, ki ji jo je slikar predal s preprostimi, a pomenljivimi besedami: »Tukaj
imaš, da boš imela …«, še vedno ostaja skrivnostna v svojem izvoru, saj
njen nastanek in pot do umetnikovega ateljeja nista pojasnjena. O Mušičevem odnosu do indijske umetnosti
Vanda Mušič pravi: »Seveda so bile Mušiču vse stare stvari všeč, bil je
kozmopolitsko razgledan in vsestransko senzibilen slikar; indijsko umetnost je
poznal, vendar zanjo ni kazal kakega posebnega zanimanja.«Zbirka tako ostaja neprecenljiv pričevalec njunih naklonjenih osebnih odnosov.
Leta 2019
smo dela dokumentirali, vendar takrat nismo znali ikonografsko, slogovno ali
časovno opredeliti motivov, saj v Narodni galeriji hranimo le malo del, ki bi
se navezovala na indijsko oziroma vzhodnjaško umetnost. Nekdanje Mušičevo
lastništvo zbirke in ljubezniva naklonjenost njegove nečakinje sta nas
spodbudila, da dela vzamemo pod drobnogled in jih pokažemo javnosti kot
eksotično Mušičevo darilo. Obiskovalcem Narodne galerije sta tako skupaj
podarila svojevrstno priložnost za srečanje z indijsko in japonsko umetnostjo, Odstiranja pa s tem tudi
bogatijo razstavni program v duhu spodbujanja medkulturnega dialoga.
Za strokovno pomoč smo se obrnili na doc. dr. Nino
Petek z Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Skupaj
smo lahko ikonografsko prepoznali motive, dr. Petek pa je za razstavo
prispevala poglobljene študije, ki so odstrle filozofsko-religiozno ozadje,
časovni okvir nastanka in geografski izvor indijskih del. Njeni izčrpni opisi
indijskih del so na razstavi dosegljivi prek QR kod.
Zbirko sestavlja deset raznovrstnih indijskih miniatur na papirju, slikanih v akvarelu in gvašu, na nekaterih listih so vidni drobni dodatki zlata oziroma srebra. Zbirki je dodan še japonski barvni lesorez.. Razstavljeni nabor indijskih miniatur odpira vrata v nadvse bogat in
večplasten svet indijske religiozne, mitološke in posvetne ikonografije.
Srečamo se z upodobitvami ključnih hindujskih božanstev, kot so bog ljubezni Kršna,
njegova izbranka boginja predanosti Radha, bog transformacije Šiva ter rečna
boginja očiščenja Ganga. Osrednjo vlogo imajo motivi, ki se povezujejo s
tradicijo bhakti. Ta duhovna pot, utemeljena na osebni predanosti in
ljubezni do božanstva, je zapletene filozofske koncepte preoblikovala v
čustveno dostopne vizualne zgodbe ter umetnikom omogočila, da z izjemno tankočutnostjo
upodobijo človekovo bližino z božanskim. Lirični izraz vere se tako najbolj
nazorno odraža v prizorih iz življenja mladega boga Krišne in po njem hrepeneče
boginje Radhe v krogu družic ter spokojne, odrešujoče, v rumeno odete boginje
Gange na vozilu makara. Tudi bog Šiva, na katerega se ikonografsko
navezuje boginja Ganga, je v zbirki predstavljen v bolj človeški, družinski
vlogi, skupaj z ženo, boginjo Parvati. Zelo pogosto se v prizorih pojavljajo
simbolični živalski atributi, posebej kače, ki se v treh različnih motivih
združujejo še s simboliko glave. V tem pogledu izstopa dinamični motiv glave na
kočiji s kačami, ki ga lahko povežemo z mitološko-astrološkima bitjema Rahujem
in Ketujem ali z ritualno kačjo ikonografijo. Duhovni spekter izven hinduizma
širijo trije pretresljivi prizori iz džainističnih rokopisov, ki s predstavami posmrtnega
trpljenja grešnikov v peklenskih svetovih opominjajo, da vsako nasilno dejanje
prinese neizogibno karmično posledico, in moralno-didaktično usmerjajo k
nenasilju – ahinsi. Posvetno življenje in dvorsko kulturo
osvetljujeta dostojanstveno umirjeni portret sikhovskega plemiča ter miniatura
iz cikla rāgamālā, ki v motivu večernega glasbenega dialoga vizualno podaja
izbrano melodično vzdušje indijske klasične glasbe.
Razstavljena indijska dela
so nastala med poznim 18. in koncem 19. oziroma začetkom 20. stoletja, v času
poznega razcveta in slogovnih transformacij tradicionalnega indijskega
slikarstva. Geografsko nas zbirka popelje v severni in severozahodni del
indijske podceline. Jedro razstave tvorijo dela izjemnih radžputskih dvorov in
regionalnih ljudskih šol Radžasthana ter Gudžarata, kjer sta cveteli tako
dvorska umetnost kot natančna džainistična rokopisna produkcija. Pomemben
vplivni krog predstavlja severozahodna Himalaja oziroma t. i. paharska šola,
katere prefinjene slogovne poteze se vežejo na gorska umetniška središča, kot
so Mandi, Kangra in Chamba, medtem ko portretna umetnost odraža svojstven
kulturni pečat sikhovskega Pandžaba.
V zbirki v več pogledih
izstopa japonski barvni lesorez iz slavne popotne serije Tōkaidō Utagawe
Hiroshigeja (1797–1858). Gre za upodobitev 26. postaje Nissaka iz ene
kasnejših verzij, ki z drznim pogledom od zgoraj izpostavlja dinamiko strmega gorskega
prelaza in moč skupine nosačev. Zanimivost pa odkrijemo tudi na hrbtni strani,
kjer ima lesorez nalepljeno natisnjeno šolsko besedilo o ponižnosti, kar kaže,
kako so se popularni grafični odtisi na Japonskem ob koncu 19. stoletja
prelevili tudi v vsakdanje poučno gradivo.
Izrazna moč zbirke se
razodeva v njeni jasni oblikovni govorici: živahnih barvnih in
geometrično-dekorativnih poudarkih, enotnih ploskovnih zasnovah ali nizanju
prostorskih pasov, preprostih statičnih, simetričnih ali dinamičnih
kompozicijah ter neposredni sporočilnosti posameznih motivov, ki v svojem jedru
razkrivajo hindujske principe dharme,
bhakti, očiščenja, služenja,
džanistično načelo ahinse ter konfucijanski vrlini ponižnosti in
vztrajnosti. Vse te vrline in estetske prvine se zlivajo v univerzalne
vrednote, ki tvorijo brezčasno sporočilo nekdanje Mušičeve zbirke; razstava le-te
pa je izraz naše globoke hvaležnosti in poklona donatorki Vandi Mušič.