Začetki Narodne galerije,
ki segajo v september 1918, so bili materialno zelo skromni. Ustanovniki, polni
entuzijazma, so začeli brez prostorov za galerijsko dejavnost in brez ene same
umetnine.
Prvo stalno razstavo je
Narodna galerija odprla za javnost 7. marca 1920, in sicer v petih prostorih
ljubljanske Kresije; septembra 1922 je v okviru ljubljanskega Velesejma Narodna
galerija vabila na Zgodovinsko razstavo
slovenskega slikarstva - svojo prvo občasno razstavo, ki je nastala kot
plod znanstvenoraziskovalnega dela lastnih moči.
Že v prvem desetletju
svojega delovanja je Narodna galerija poskrbela tudi za mednarodne povezave:
prvo tujo razstavo - Razstava češke
moderne umetnosti Društva upodabljajočih umetnikov 'Mánes' iz Prage - je
gostila avgusta in septembra 1924, septembra in oktobra 1927 pa je prvič
gostovala v tujini, in sicer v Obecnem důmu v Pragi z Razstavo slovenskega modernega slikarstva.
Raznovrstno razstavno
prakso prvih let obstoja Narodna galerija goji vse do danes. Nenehno skrbi za posodabljanje
stalne razstave, s katero predstavlja umetnostno snovanje na slovenskih tleh od
visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja. V svoji stoletni zgodovini je
sama ali v sodelovanju z drugimi inštitucijami in strokovnjaki pripravila tudi
vrsto občasnih monografskih, skupinskih in tematskih razstav; z nekaterimi je v
prilagojeni obliki gostovala v mnogih krajih Slovenije, nemalokrat pa tudi v kulturnih
središčih nekdanjih jugoslovanskih republik, v zamejstvu in v pomembnejših
evropskih mestih. Narodna galerija je bila in je vse pogosteje tudi
gostiteljica za slovensko in širšo javnost zanimivih likovnih razstav iz
tujine.
Večino razstav Narodne
galerije praviloma spremlja razstavni katalog, pomembnejše razstave tudi plakat. V galerijski zbirki plakatov, ki
obsega prek 3600 listov, se je do zdaj ohranilo 161 različnih plakatov,
oblikovanih za promocijo stalnih galerijskih razstav, občasnih domačih in
gostujočih razstav v Narodni galeriji ter razstav Narodne galerije, ki so
gostovale po Sloveniji in v tujini.
Plakat je vidno
sporočilo, ki je bilo v prvih desetletjih obstoja Narodne galerije poleg
periodičnega tiska edini medij, ki je nagovarjal prebivalstvo k obisku razstav.
Kot močnejše sredstvo komuniciranja z ljubitelji lepih umetnosti pa kljub
razvoju in uveljavitvi novih medijev ostaja prisoten vse do danes - tako pri
nas, kot v tujini.
Plakati za razstave
Narodne galerije v splošnem sledijo razvojnemu trendu plakata na Slovenskem,
četudi je bil in je še vedno namenjen ne le splošni, temveč tudi vizualno in
estetsko zahtevnejši publiki. Sporočilnost plakata za razstave je praviloma
sestavljena iz likovnih in besedilnih elementov. Razmerje med njimi se znatno
nagiba v prid prvim, še posebej zato, ker so bili zgodnejši plakati za razstave
namenjeni pešcu in počasnemu prometu. Komunikacija je bila zagotovljena, saj je
bil mimoidoči oddaljen le nekaj korakov; taka razdalja namreč dopušča
berljivost vizualno podrejenega besedilnega dela plakatnega poročila.
Razstavni plakat sodi v
skupino plakatov za prireditve, natančneje v podskupino za kulturne dogodke. Prireditelji
kulturnih dogodkov so se že od vsega začetka zavedali, da promocija njihovih
dejavnosti zahteva oblikovno kvalitetne plakate. Zato ni presenetljivo, da so
naloge prvih slovenskih grafičnih oblikovalcev opravljali slikarji, nekaj
pozneje so se jim pridružili še arhitekti. Snovali so predloge za tisk
plakatov, kjer je bila podoba vse pomembnejša prvina.
Tudi prve likovno
opremljene plakate za Narodno galerijo so zasnovali slikarji: Matej Sternen (1870‒1949)
za razstavo slovenskega portretnega slikarstva 1925. leta, Veno Pilon
(1896‒1970) za gostovanje Narodne galerije v Pragi leta 1927 in Gojmir Anton
Kos (1896‒1970) za skupinsko razstavo Kos–Dolinar–Pavlovec dve leti pozneje.
Večji del drugih plakatov
iz časa med obema vojnama je bil skromnejši, bili so zgolj besedilni, za njihovo
podobo pa so poskrbeli tiskarski mojstri. Ta praksa se je delno nadaljevala
tudi po letu 1945. V naslednjih petnajstih letih sta ob plodovitem sodelovanju
kustos in tiskar na plakat včasih umestila tudi reprodukcijo likovnega dela.
Prelomno leto za razstavne
plakate Narodne galerije predstavlja leto 1961. Tedaj so za svojo uspešno
razstavo Barok na Slovenskem naročili
oblikovanje plakatov kar dvema arhitektoma ‒ Vlastu Kopaču (1913‒2006) in Janezu Valentinčiču (1904‒1994). Naslednjih
trideset let so se pod plakate Narodne galerije vse pogosteje podpisovali
arhitekti, slikarji in ilustratorji pa tudi drugi neprofesionalni oblikovalci; v
samostojni Sloveniji pa Narodna galerija naroča oblikovanje plakatov izključno
profesionalcem, pretežno Miljenku Liculu (1946‒2009) in Ranku Novaku (1948) ter
njunim učencem in tesnim sodelavcem, saj se zaveda svoje pomembne družbene
vloge pri vzgoji narodove vizualne kulture.