Janez Potočnik je v zgodovini naše
umetnosti med generacijo baročnih slikarjev in generacijo predstavnikov
romantike oz. bidermajerja svojevrstna uganka. Glede na to, da se ne uvršča med
slikarje Layerjevega kroga v Kranju, bo v Potočnikovem delu bržčas treba še
naprej iskati potrditve neposrednejšega nasledstva baročne tradicije, katere
zadnji predstavnik v Ljubljani je bil Anton Cebej. Pomen Potočnikovega
slikarstva sloni predvsem na meščanskem portretu, čeprav so njegove prve podobe
vzpenjajočega se srednjega razreda shematične, precej okorne v izvedbi in
naslikane brez posebne ustvarjalne domiselnosti. Doslej je veljalo, da je
kvaliteta v Potočnikovem dokaj obsežnem opusu postopoma pešala, kar so pisci
povezovali z njegovo prizadetostjo, saj je veljal za gluhonemega. Za njim
ostaja sveženj akademijskih risb, ohranjenih v Narodni galeriji in Narodnem
muzeju Slovenije, ki izstopajo po svoji ambicioznosti. Starejši avtorji so
poročali, da je Potočnik študiral na dunajski akademiji, Izidor Cankar in
Viktor Steska pa nista mogla najti zanesljive potrditve za to, zato je Cankar
mislil, da so risbe nastale na Kranjskem.
Izidorja Cankarja je zavedlo
napačno branje priimka v matrikuli dunajske akademije za leto 1775, ki so ga
brali kot Pogatshnigk in ne Pototschnigk, slikar. Ta popravek zdaj potrjuje, da je bil Potočnik vpisan na
Akademijo upodabljajočih umetnosti na Dunaju vsaj v akademskem letu 1775 in 1776,
ko je datiral dve risbi. Še več, med ohranjenimi risbami je skoraj polovica
risanih po predlogah Jakoba Matthiasa Schmutzerja (1733–1811), direktorja
Bakrorezne in risarske šole (Kupferstecherakademie),
ki so jo leta 1772 integrirali akademiji. Schmutzer je tudi po tem kot direktor
odločal o sprejemu kandidatov, imel pa je sam dva slepa otroka in morda zato
več sočutja do nemega slikarja, zato je bil zelo verjetno njegov mentor. O stopnji
Potočnikove gluhonemosti je izrazil pomisleke že Cankar. Potočnik je namreč
znal pisati, saj so doma imeli domačega učitelja, že pred študijem pa se je nekje
na Kranjskem usposobil za slikarja. Podpisal in večinoma tudi datiral je
polovico več kot sto do danes evidentiranih del.
Med 1772 in 1778 je na univerzi študiral
pravo tudi Janezov mlajši brat Jožef, ki je verjetno na Dunaju skrbel za brata.
Vendar je Janez ostal na Dunaju samo dva semestra. Razloga za to sta lahko dva.
Študente, ki po prvem letu niso izpolnili pričakovanj, so odslovili. Septembra
leta 1776 pa je umrl oče Gašper Potočnik, kar je verjetno toliko vplivalo na družinske
dohodke, da dveh študentov na Dunaju niso mogli vzdrževati.
Primerjava s Schmutzerjevimi predlogami
kaže Potočnikovo spretnost pri kopiranju, medtem ko je pri risanju po živem
modelu bolj negotov. Takšen se izkaže tudi kasneje pri svojem slikarskem delu.
Tam, kjer se je oprl na konkretno predlogo, je bil precej učinkovitejši kot v
samostojnih kompozicijah. Te vrste dvojnost lahko zasledujemo v njegovem delu
od vsega začetka. Predloge baročnih predhodnikov so postopno izgubljale svojo
aktualnost, ki je Potočnik ni mogel nadoknaditi z lastno inventivnostjo. Skopi
biografski podatki kljub temu kažejo, da je živel v Ljubljani kot samostojen
slikar, skrbel je za ostarelo mater in sestro, ki je vodila njegovo
gospodinjstvo in je umrla na istem naslovu štirinajst let za njim. Sveženj
Potočnikovih akademijskih risb je zgodovinsko pričevalen, v naši dediščini
izjemen po obsegu in ambiciji, a je ostal brez konkretnega vpliva na slikarjevo
delo, kot je ugotavljal že Izidor Cankar.
Razstava obsega 58 risb, dve olji na
platnu in en akvarel.
Avtor razstave
Andrej Smrekar
Vodja projekta
Katra Meke
Restavratorsko-konservatorska priprava
del za razstavo
Tina Buh
Postavitev razstave
Andrej Smrekar, Matic Tršar
Umetnine sta posodila
Narodna galerija
Narodni muzej Slovenije
Razstavo sta omogočila
14. december 2023–17. marec 2024
Narodna galerija
Galerija Narodni dom
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana