Vse od pridobitve mape risb Janeza Potočnika se umetnostni
zgodovinarji vprašujejo po njihovem izvoru. Izidor Cankar je zavrnil možnost,
da izhajajo iz katere od dunajskih šol, vendar je kvaliteto uporabljenih
papirjev in ambiciozen format težko najti v kakšnem drugem okolju. Potočnikovo
ime nam je vendarle uspelo prepoznati med študenti dunajske akademije.
Gluhonemi slikar je zdržal na akademiji le kratek čas, saj se z njim zagotovo
ni bil nihče pripravljen ukvarjati. Semester ali celo dva je preživel s
prerisovanjem vzorčnih risb in grafik. Za akademijo je večino ekspresivnih glav
pripravil Jakob Matthias Schmutzer (1733−1811).
Potočnik je risal po predlogi, ki jo je sedemdeset let
kasneje uporabil tudi Pavel Künl. Med risbami smo prepoznali vsaj eno, ki je
zagotovo Künlovo delo iz leta 1844. To pa nam odstira vpogled v sestavo mape
risb, ki jih je Simonu Ogrinu poklonil dr. Alojz
Valenta, ginekolog, predavatelj na babiški šoli in predstojnik anatomskega
muzeja »nasproti Medjatove hiše«, kamor
je Janez Wolf Ogrina pošiljal risat skelet. Valentove risbe, kupljene pri nekem
antikvarju na Šentjakobskem nabrežju,
je Ogrin poklonil Narodni galeriji, drugi del risb, ki jih je takrat še
zadržal, pa je njegova vdova leta 1923 darovala umetnoobrtni šoli. Po drugi
svetovni vojni so te risbe prav tako prešle v zbirko Narodne galerije. Tega
drugega dela, v katerem so Schmutzerjeve predloge nedvoumne, Izidor Cankar ni
poznal. Razstava nam omogoča vpogled v izobraževanje umetnika s spoznavnimi
ovirami, preden so obstajali standardizirani znakovni jezik in institucije,
prilagojene ljudem s posebnimi potrebami.
13. december 2023–17. marec 2024
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana