Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Razstave in projekti
22. januar–24. februar 2002

Zapuščina rodbine Leslie

na ptujskem gradu

Narodna galerija je k projektu "Muzeji se predstavljajo" povabila slovenske pokrajinske muzeje, ki hranijo pomembnejše umetnostne zbirke. Izbranim muzejem želimo omogočiti predstavitev gradiva v osrednji muzejski ustanovi in s tem opozoriti javnost na tiste spomenike in zbirke v posameznih slovenskih regijah, ki po svojem pomenu sodijo med najdragocenejše gradnike nacionalne umetnostne dediščine.

Kot prvi muzej smo k sodelovanju povabili Pokrajinski muzej Ptuj, ki se je povabilu odzval z velikim zanimanjem, saj so se njegovi kustosi odločili predstaviti in prvič pokazati zunaj ptujskega muzeja, dragocene baročne tapiserije iz zapuščine grofov Leslie. Tapiserije so odlično bruseljsko delo iz sredine 17. stoletja, ki so sicer prišle na ptujski grad z neke druge aristokratske rezidence. Še prav posebej vrednost te razstave dviga skrbno pripravljena publikacija, ki presega običajne razstavne kataloge, z ambiciozno izvedenim raziskovalnim delom in s sodelovanjem mednarodnih strokovnjakov. Razstava in katalog hkrati predstavljata pomemben prispevek k raziskovanju aristokratskih zbirk na Slovenskem, ki predstavlja dolgoročno nalogo naše umetnostno zgodovinske stroke. Razstavo dopolnjuje predstavitev tekstilnega restavratorskega ateljeja, ki je zrasel ob tej zbirki in v katerem so restavrirali razstavljene tapiserije.

Škotska rodbina Leslie in Slovenija

Člani rodbine Leslie na Škotskem iščejo svoj izvor v prihodu skrivnostnega tujega plemiča grofa Bartolomeja, ki je v spremstvu kraljice Margarete zapustil Madžarsko in se leta 1067 naselil na Škotskem.
V prvi polovici 17. stoletja so bili Leslieji široko razvejana rodbina z mnogimi moškimi potomci, od katerih se vsi v domovini niso mogli uveljaviti. Med Leslieji, ki so zapustili Škotsko in se borili v različnih evropskih vojskah v času tridesetletne vojne je bil tudi Valter Leslie. Sodelovanje v umora vojvode Wallensteina je Valterju Leslieju prineslo grofovski naslov, obsežne posesti in mu odprlo bogato diplomatsko kariero.

Iz še nepojasnjenega razloga je Valter leta 1657 kupil ptujski grad in ga začel prenavljati. Nasledil ga je nečak Jakob, ki se je s Škotske že pred stričevo smrtjo preselil na Štajersko in se tukaj uveljavil kot vojak. Ker tudi Jakob ni imel moškega naslednika, je že zelo zgodaj povabil k sebi bratovega sina Jakoba Ernesta, da bi po njegovi smrti prevzel posesti. V času grofa Jakoba pa je prišel v Slovenijo tudi Viljem Leslie, ki je postal ljubljanski knezoškof (1716 - 1727).
Vendar Leslieji niso le prihajali s Škotske in se naseljevali na Štajerskem, pač pa so tudi nenehno vzdrževali stalne stike s svojimi sorodniki na Škotskem. Sinova Jakoba Ernesta sta recimo leta 1717 obiskala svojo teto v Lisleju; mlajši sin si je namreč obetal, da bo prevzel dediščino svojih škotskih sorodnikov, kar pa mu zaradi katoliške vere srednjeevropskih Lesliejev ni uspelo. Pa tudi zadnji moški potomec, grof Anton (1733-1802), ki se je šolal na škotskem koledžu v Regensburgu, je Škotsko kar dvakrat obiskal - leta 1753 in 1758; najbrž z namenom, da bi dobil svoj delež dediščine škotskih sorodnikov.

V katalogu je s svojim prispevkom sodeloval tudi škotski zgodovinar dr. David Worthington, ki je svoj članek zaključil z besedami: "…Kot je razvidno iz njihovega (Lesliejevega) primera, je bilo za zgodnjo sodobno Evropo značilno prav toliko verskih in kulturnih nasprotij in etničnih trenj kot danes. Vendar pa je nenavadno, vsaj s stališča grofov Leslie, da najsevernejši del Škotske in sedanja Slovenija nista bila tako zelo oddaljena."

Zapuščina rodbine Leslie na ptujskem gradu

Grofje Leslieji so imeli ptujski grad v lasti skoraj 150 let, od leta 1656 do 1802. Lotili so se številnih prezidav in utrjeni renesančni grad spremenili v udobno baročno rezidenco, ga opremili in uporabljali kot poletno bivališče. Osrednjo grajsko stavbo so povečali in v novih prostorih uredili slavnostno dvorano, kapelo, jedilnico in druge družini in gostom namenjene prostore. Posodobili so zahodni grajski stolp in zgradili vzhodnega, povečali so upravno poslopje ter zgradili konjušnico, žitnico in velike hleve. Na zahodni ravnici so uredili skrbno zasajen baročni vrt z eksotičnimi pomarančevci in limonovci. Grajske prostore so bogato opremili s pohištvom, slikami in tapiserijami.

Po izumrtju družine grofov Lesliejev in njihovih dedičev knezov Dietrichsteinov so grajske prostore izpraznili, stavbe pa so bile prepuščene propadanju, vse dokler niso gradu na dražbi kupili grofje Herbersteini. Herbersteini so od nekdaj bogate opreme na ptujskem gradu od grofov Lesliejev nasledili le bruseljske tapiserije. Zavedali so se izredne dragocenosti teh tkanin in so že v letih 1900-1901 poskrbeli za njihovo restavriranje. Prav deset bruseljskih tapiserij je najimenitnejši del zapuščine grofov Lesliejev na ptujskem gradu, ena največjih dragocenosti ptujskega muzeja in izjemen del nacionalne umetnostne dediščine.

Tapiserije so bile vse do 18. stoletja nepogrešljive pri opremljanju gradov, pa tudi cerkva in premožnejših mestnih palač. Vendar se je zaradi občutljivosti tkanin, neprimernega ravnanja v kasnejših obdobjih, ko so tapiserije izgubile svojo vrednost, in razprodaj grajske opreme to bogastvo skoraj v celoti porazgubilo. Prav ptujska zbirka baročnih tapiserij je najobsežnejša na Slovenskem. Razdeljena je v dve seriji. Starejša, ki prikazuje zgodbo antičnega junaka Odiseja, je bila stkana na začetku 17. stoletja. Ohranjene štiri tapiserije so bile del večje serije z Odisejevo zgodbo, ki je leta 1692 obsegala osem kosov. Uvrščamo jih v skupino figuralnih tapiserij, kakršne so bile v Bruslju zelo priljubljene vse 16. in tudi še v 17. stoletju. Mlajša serija z upodobitvami bujno zaraščenih krajin z jezeri, ob katerih se odvijajo majhni pastoralni, lovski in ljubezenski prizori, imenovanih verdure, je bila stkana po sredini 17. stoletja. Leta 1692 je bilo omenjenih trinajst "novih nizozemskih špalirjev s pastoralnimi prizori, na katerih so figure stkane iz zlata in srebra"; sedaj je ohranjenih šest. Verdure iz ptujske zbirke so odlično bruseljsko delo. Njihovo vrednost dvigajo srebrne in pozlačene kovinske niti, vtkane v drobne figure, pa tudi ohranjene bordure.

Idejna zasnova razstave
dr. Marjeta Ciglenečki

Vodje projekta
Eva Ilec, Polona Vidmar, Pokrajinski muzej Ptuj
Marja Lorenčak, Narodna galerija

Avtorji kataloga
Marjeta Ciglenečki, Marija Hernja Masten, Eva Ilec, Polona Vidmar, Igor Weigl, David Worthington

Oblikovanje razstave
Miljenko Licul, Studio Zodiak

Oblikovanje kataloga
Franc Mesarič

Pokrovitelji razstave
Družba Mercator SVS d.d., Ptuj, generalni sponzor
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Mestna občina Ptuj
VIVO d.o.o., Vinica, P.E. Restavracija M.A.E.S.T.R.O

22. januar–24. februar 2002
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana