Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1200–1600

Angel s harfo, detajl Poslednje sodbe
(ok. 1400), tempera, platno, 146 x 50 cm

NG S 1494, Narodna galerija, Ljubljana

V 19. stoletju predelana cerkev v Godešiču, z gotskim prezbiterijem iz zgodnjega 16. stoletja, je še ohranila srednjeveško ladjo. S trečentističnimi freskami, prikazujočimi Zadnjo sodbo s spremnimi prizori, je bila poslikana zahodna fasada, ki so ji pozneje prizidali lopo. Ta je Zadnjo sodbo razdelila na dva dela. Spodnji del je z izjemo nekaj barvnih lis popolnoma uničen, na sedanjem podstrešju lope pa se je ohranila skupina angelov godcev − od tega dva zelo dobro − ter sonce in luna. 

Po izrazu soroden freski v Lescah je levi angel, ki igra na godalo. Tudi angelsko figuro odlikuje pretanjeno barvno modeliranje, ki sicer ni tako fino kot v Lescah, vendar tudi tu prevladuje barva in ne kontura, obraz pa je lepotno idealiziran. Paralelno gubanje s spodnjimi ostrejšimi zalomi je v glavnem podobno tistemu v Lescah, čeprav gre v našem primeru tudi za precejšnjo sorodnost z oblikovanjem draperije crngrobskega mojstra − pri zankastih gubah na rokavu, ki jih lahko primerjamo z gubami na rokavih obeh spečih apostolov s prizora Kristus na Oljski gori v Crngrobu. Da gre za nadaljevanje delavnice crngrobskega mojstra, govori tudi identični kosmatski ornament, ki obrobja obravnavane fragmente, pa tudi v obrazni grimasi drugega angela s harfo lahko vidimo odmev že omenjene "T forme", oblikovane z belo barvo. Na rokavu zadnjega angela se lepo vidi t. i. zankasta guba. Freska v Godešiču je vsekakor že neprimerno bliže samemu Vitalu in njegovemu zgodnejšemu slogu kot pa tista v Crngrobu, o čemer priča drža in pričeska angela s harfo. Zadnji je citat angela s prizora Kristusovega rojstva, ki ga je Vitale s pomočniki naslikal v bratovščinski c. sv. Apolonije v Mezzaratti (1345), le da je zrcalno obrnjen. 


Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995




Cerkev sv. Nikolaja, Godešič; kopija 1958 (Vladimir Makuc)

Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.