Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1200–1600

Giovanni Francesco da Rimini

(Rimini, ok. 1420 – Bologna, pred 1470)

Marija z blagoslavljajočim detetom, (Hoška Marija)
(ok. 1465), tempera, zlato, les, 89 x 71,7 cm

NG S 1294, Narodna galerija, Ljubljana
Marija je bila v začetku gotovo celopostavna figura; po vsej verjetnosti je bila del večje celote, morda triptiha ali poliptiha, niso pa nam znane druge table, ki bi jih bilo s stilno primerjavo in ob istih merah mogoče povezati z našo. Zelo verjetno je, da je bila tabla v 17. stoletju spodaj odžagana in zmanjšana na sedanjo velikost, da bi jo lahko porabili kot samostojno kultno sliko. Ime Madonna Liber: / della febris, ki je v okornih kurzivnih črkah napisano na zlatem ozadju na obeh straneh zgoraj, je nedvomno posebno ime te slike in morda tudi cerkve, kjer so jo častili. Ne vemo, kje naj bi bila takšna Madona, vendar pa so utemeljeni razlogi, da jo lociramo v Bologno ali njeno bližino v Emiliji. Prvi teh razlogov je slog, ki je značilen za Giovannija Francesca da Rimini v njegovi bolonjski dobi; primerjave kažejo velike podobnosti z Madono in detetom v National Gallery v Londonu, ki je signirana in datirana z letnico 1461 in je torej nastala v času, ko je izpričano, da je slikar živel v Bologni. Drugi razlog je sijajni okvir, ki je bil izdelan posebej za sliko in ki kaže tako v profilu kot tudi v okrasu bolonjske značilnosti iz prve polovice 17. stoletja. V poteku osrednjega dela kaže izmenično šesterokotne in ovalne odprtine, ki imajo funkcijo majhnih relikviarijev. Okvir je spodaj podprt z nekakšnim drugim okvirjem pravokotnega in vodoravnega formata, ki ima dve odprtini za relikvije v obliki šesterokrake zvezde, obdane z bogatim rastlinskim okrasjem. Druge tri pravokotne odprtine v spodnjem delu so izpolnjene z majhnimi slikami. Osrednja slika na bakru kaže Sv. Luka, ki slika Marijino podobo; gre za delo iz začetka 17. stoletja, vendar pa je njegov krajevni izvir še vedno vprašljiv. Obe stranski odprtini sta izpolnjeni s podobama, naslikanima z oljem na baker: leva kaže Sv. Klaro, desna pa Sv. Frančiška Asiškega, ki drži v rokah knjigo z napisom Vera S / Francisci / Effigies. Znani so nam številni skoraj enaki primerki takih sličic na bakru, ki izvirajo s prehoda 16. v 17. stoletje in so jih množično izdelovali, verjetno v Assisiju, za romarje, ki so prihajali v znamenito frančiškansko cerkev. Številne primerke takšnih slik hrani Museo Francescano dei Frati Minori Cappuccini v Rimu (prim. L'immagine di S. Francesco nella Controriforma, katalog razstave v Calcografia Nazionale, Roma 1982-1983, str. 256, sl.). Na levem robu Marijinega prestola je v okornih črkah s čopičem dodan napis C. T. F. 1471, katerega pomen ni razvozlan.

Provenienca: kapela v gradu Hompoš pri Hočah na Štajerskem (Pohorski dvor), ki je bil last družine Pallavicini; Janez Anton Fibbia Pallavicini je sliko leta 1911 podaril župnijski cerkvi v Hočah; leta 1926 jo je kupil Narodni muzej v Ljubljani, inv. št. 3548; leta 1934 jo je prevzela Narodna galerija v Ljubljani, stara inv. št. 103.
Razstave: 1960, Ljubljana, št. 2; 1983, Ljubljana, št. 2; 1995, Ljubljana, št. 183.
Lit.: F. Stele, Varstvo spomenikov, ZUZ, VI, 1926, str. 173; isti, "Hoška Madona" proizvod slikarja Gianfrancesca da Rimini, ZUZ, VII, 1927, str. 1-19, sl. 1-3; Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani: Kulturnozgodovinski del, Ljubljana 1931, str. 106, sl. na str. 107 (besedilo F. Stele); F. Stele, Monumenta, II, 1938, sl. 16; isti: Slovenske Marije, Celje 1940, str. 34, sl. 42; S. Mikuž, Soba tujcev v Narodni galeriji, Obisk, II, št. 5/6, 1941, str. 172; A. Cevc, Stari tuji, I, 1960, str. 17, kat. št. 2, sl. 1; A. Conti, Vicende e cultura del restauro, Storia dell'arte italiana, (Einaudi), III/3, zv. 10, Torino 1981, str. 44, sl. 63 (sliko imenuje Madonna delle febbre in jo ima za del poliptiha, ki je bil v prvi polovici 17. st. odrezan in prilagojen za okvir-relikviarij); Zeri [& Rozman], 1983, str. 20-21, kat. št. 2, sl. I in 1; L. Menaše, Marija, 1994, str. 154, 312, sl. 98; Gotika, 1995, str. 317-18, sl. 183 (besedilo Andrea de Marchi).

Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.