Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1200–1600

Pietá (iz ž. c. v Zgornjem Tuhinju)
(ok. 1370−1380), topolov les, 74 x 44 x 25 cm

NG P 4, Narodna galerija, Ljubljana
Zaradi neprostorsko strukturiranih gub spominja vitka, na zadnji strani globoko izdolbena figura Marije na oblikovne principe sredine 14. stoletja. Kristusovo telo, narejeno iz posebnega kosa lesa in potem z mozniki pritrjeno k figuri Marije, je sicer anatomsko pravilno oblikovano, vendar učinkuje nekoliko togo in brezizrazno. Medtem ko ima Marija v krvavo podplutih očeh solze, Kristus skorajda topo leži v zavetju njenega naročja. Pri tehnološki analizi so na skulpturi odkrili podlepljene kose platna in dve do tri plasti poslikave z zlatom; v prvotni poslikavi je Marija nosila bel plašč z modro notranjo podlago. 
Proti koncu 14. in na začetku 15. stoletja se je pietà razvila v eno izmed najpriljubljenejših poznosrednjeveških sakralnih podob, sam motiv pa predstavlja pretresljivo Marijino tožbo na večer velikega petka, ko je Mati božja držala svojega sina v naročju ter ga objokovala in pomilovala. Čeprav je tip Sočuten v 14. stoletju večidel ostajal stalen, je ob koncu stoletja prišlo do sprememb v proporcih in prikazovanju trpljenja. Figure so izgubile nadčloveško veličino; posebno Kristusovo telo se je zmanjšalo in se s tem tudi bolje vključilo v kompozicijo celote. Vendar male Sočutne iz Tuhinjske doline še ne moremo prištevati h glavni skupini "lepih" Sočuten, saj še pripada prehodni dobi, času okoli leta 1380. Ekspresivni izraz groze in sledove trpljenja sta nadomestili lirična žalost in zadržana lepotnost, medtem ko je odnos med materjo in sinom še zaznamovan z otrdelostjo in melanholično odtujenostjo. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995



Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.