Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1200–1600

Stoječa Marija z detetom (iz Radelj ob Dravi)
okoli 1500 (?), lipov les, 89 x 24 x 15 cm

NG P 45, Narodna galerija, Ljubljana
Marija se z levim kolenom uklanja v lahen, a dokaj dinamičen kontrapost; glava je rahlo nagnjena vstran in zasukana v levo, kar skupaj ustvarja držo, značilno za zadnja leta in prelom 15. stoletja. Zelo poudarjen je višinski zagon. Na Marijini desni roki sedi dete z iztegnjenima rokama − desna je ohranjena le do polovice nadlahti − in vodoravno iztegnjeno desno nožico, ki jo Marija z levo roko nežno drži za stopalo. (Dotika se mesta, kjer bo Jezusovo stopalo prebodel žebelj; odtod tudi njen zamišljeno otožni izraz). Motiv je sicer daljnjega bizantinskega izvora, v srednjeevropski umetnosti pa so ga razširile grafike Mojstra E. S.; posebno priljubljen je postal v južnonemški umetnosti poznega 15. in zgodnjega 16. stoletja. Marijo odlikuje specifičen obrazni tip: jajčasto ovalen, z velikimi, okroglimi očmi, poudarjenimi vekami, rahlo našobljenimi ustnicami, od katerih je zgornja tanjša in nekoliko daljša od spodnje, kar daje ustom zelo značilen izraz. Posebnost oblikovanja obraza je zelo opazna razlika v velikosti in obdelavi obeh očes: levo je veliko večje od desnega ter usmerjeno nekoliko vstran. Zelo poudarjen je splošni izraz miline. Draperija je zasnovana v likovnem jeziku, ki je doma nekje na meji med Koroško in Štajersko in katerega geneza še ni dovolj opredeljena. Pojmovana je kot ohlapna, v poteku rahlo "testena" kulisa, za katero komaj slutimo jedro Marijinega telesa. Večje sklenjene gladke površine povezujejo nelogični, dekorativni mostiči gub, pod katerimi se na levi kaže gladek obris kolena. 
Kip je v slovenskem gradivu pa tudi v širšem prostoru slogovno dokaj osamljen. 
Radeljski kip je vsekakor nastal v ozračju, bogatem z zelo raznorodnimi vplivi; verjetno v neki koroški delavnici, ki se je zgledovala tudi po tujih (južnonemških?) zgledih. Grafična − ali celo slikarska − predloga ni izključena. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995


Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.