Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1200–1600

Sv. Ožbalt (iz stare ž. c. sv. Ožbalta na Zgornjem Jezerskem)
(ok. 1425), lipov les, 104 x 38 x 25 cm

NG P 6, Narodna galerija, Ljubljana
Ožbalt, mučenik kraljevskega rodu, je do restavriranja skulpture v letu 1953 nosil knežje insignije, krono, žezlo in kraljevsko jabolko, na katerem je sedel krokar kot svetnikov individualni atribut. Njegov kult je bil od 14. stoletja naprej v vzhodnoalpskih deželah zelo popularen, še posebej na Štajerskem in Koroškem, kjer še danes veliko krajev nosi njegovo ime. Le v malo cerkvah pa so se njegove skulpture in doprsni relikviariji iz zgodnjega 15. stoletja ohranili in situ: V Podgorju/Maria Elend v Rožu, v cerkvi nemškega viteškega reda v Brežah/Friesach ter v Kathalu in Leobnu. 
Leta 1953, ko so skulpturo usposobili za postavitev v Narodni galeriji, so odstranili vse novejše atribute, figuro pa so popolnoma izlužili in potem neposlikano prevlekli s prosojnim voskom. Od srednjeveške polihromacije je ostalo le nekaj ostankov rdeče in modre barve v vdolbinah gub ob kolenu. Ker letnice v lesu na zadnji strani figure ne kažejo sledov obdelave, plastika verjetno že v začetku ni bila izrezljana z vseh strani. 
Razgibana S-linija celotne figure in idealizirane poteze obraza sv. Ožbalta še označujejo kot primerek iztekajočega se mehkega ali mednarodnega sloga. Stojni motiv svetnika, ki ga od zadaj obdaja plašč, sledi shemi, ki je bila v Srednji Evropi ok. 1360−1380 zelo razširjena. Kljub enostransko poudarjeni prednji strani ima lupinasta draperija plašča izreden prostorski učinek. V zvezi s štajersko−koroško dediščino Hansa iz Judenburga so avtorji doslej venomer opozarjali na tipološko oblikujoči umetnostni vpliv kipa sv. Venclja iz praške stolnice sv. Vida. Vendar češki slogovni elementi v vzhodnoalpski prostor niso prišli neposredno, temveč prek štajerskih in dunajskih vmesnih stopenj. Tudi pretanjeni in žlahtni način oblikovanja glave sv. Ožbalta na splošno spominja na češke, frankovske in kölnske vzorce iz časa pred letom 1400. 

Literatura: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, Ljubljana 1995



Od visokega srednjega veka do renesanse

V visokem srednjem veku je prevladovala nabožna umetnost, ki se je po slovenskem ozemlju širila iz prvih samostanskih ustanov in nato iz pomembnejših regijskih mest, zlasti iz Gorice, Beljaka in Ljubljane. Gotska umetnost je vztrajala še po nastopu renesanse, v 16. stoletju pa je umetniška dejavnost skoraj presahnila zaradi turških vpadov, zaradi kmečkih uporov in zaradi protestantizma, ki ni bil naklonjen likovni umetnosti.

V gotskem slikarstvu pripada vodilno mesto freskam. V zbirki jih predstavljamo z nekaj izvirnimi fragmenti in s kopijami, ki nam približajo najpogostejše motive, sv. Krištofa, sv. Jurija, pohod in poklon sv. Treh kraljev, in zanimivosti, kakor sta sveta nedelja in mrtvaški ples. Ob mnogih zasilno poimenovanih mojstrih poznamo tudi imena s prepoznavnimi opusi, kakor so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang. Njihova ustvarjalnost je bila vpeta v sočasno umetnostno snovanje subalpskega prostora, kjer so se od nekdaj prepletali slogovni vplivi severnih in južnih dežel.

Številne srednjeveške kiparske delavnice so z reliefi in s kipi skrbele za oltarno opremo. Križani, Marija z detetom in pietà sodijo med značilne nabožne motive. Najzgodnejše kiparske stvaritve preveva še romansko občutenje, glavnino del pa slogovno določa gotika, ki je ponekod na Kranjskem, na Štajerskem in na Koroškem izzvenevala še v 16. stoletju. Vrhunec gotskega kiparstva pri nas pomenijo umetnine ptujskogorske kiparske delavnice, ki jo v naši zbirki zastopata Lepa Madona in Pietà iz Podsrede.

Med izredno kvalitetna dela poznogotskega baroka sodijo Marija z detetom, Katarina in Magdalena iz Avč in izjemno ekspresivno razpelo iz Dramelj. Renesančno kiparstvo je predstavljeno z odlitkoma nagrobnika drugega ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja in reliefov Andrejevega oltarja iz Gornjega Gradu, delo Ožbalta Kittla.