Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1600–1700

Giovanni Andrea Carlone

(Genova, 1639–1697)

Avrora, Zarja
(ok. 1678), olje, platno, 129 x 97,5 cm

NG S 1129, Narodna galerija, Ljubljana
Čeprav so snov slike večkrat enačili s Floro in Zefirjem, je treba v njej videti alegorijo Avrore (Zarje). Sleherni ikonografski element dejansko ustreza tistim na znameniti Avrori, ki jo je Guido Reni med 1612 in 1614 naslikal v casinu palače kardinala Scipioneja Borgheseja na Kvirinalu v Rimu (danes Palazzo Rospigliosi-Pallavicini). Tako na Renijevi freski kot na naši sliki gre Avrora od leve proti desni in trosi cvetje po zemlji, katere obzorje vidimo desno spodaj. Avroro spremlja putto, ki nosi plamenico; ta figura na Renijevi freski po besedah Giovan Pietra Bellorija predstavlja enega od Venerinih sinov, ki razganja oblake in prikliče prvo svetlobo (G. P. Bellori: Le Vite de' Pittori, Scultori e Architetti moderni, 1672, cit. po izd. E. Borea, Torino 1976, str. 499). Primerjava z nedvomnimi Carlonejevimi deli kaže, da je sliko treba datirati v zadnji genovski čas, ko se je slikar okoli 1678 iz Rima vrnil v rojstno mesto. Posebno pričevalne so podobnosti z veliko fresko Svobodnih umetnosti v eni od dvoran v Palazzo Rosso v Genovi iz let 1691 in 1692. Mogoče je, da je bila naša slika namenjena za okras stropa in da so bile njene prvotne mere mnogo večje.

Restavrirano: 1960, Zavod za spomeniško varstvo LRS, Ljubljana
Provenienca: neznana. Vlada LR Slovenije izročila Narodni galeriji, 1950.
Razstave: 1960, Ljubljana, št. 22; 1983, Ljubljana, št. 20; 1985, Beograd, št. 15.
Lit.: A. Cevc, Stari tuji, I, 1960, str. 21, kat. št. 22, sl. 12 (beneški slikar 17. stol.); Alb. Rizzi, 1970, str. 234, op. 3 (morda genovsko delo 17. stol.); isti, 1972, str. 133, št. 22; (neznan genovski slikar (?) 17. stol.); Zeri [& Rozman], 1983, str. 31-32, kat. št. 20, sl. 6 in na platnici.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.