Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1600–1700

Alvise (Luigi) Benfatto, pripisano

(Verona, 1554 – Benetke, 1609)

Ecce homo
(1570−1609), olje, platno, 191,5 x 103,8 cm

NG S 1296, Narodna galerija, Ljubljana
Prizor, povzet po Janezovem evangeliju (19,4), predstavlja Pilata, ko izreka besede Ecce homo (Glejte, človek) in kaže množici Judov Jezusa v škrlatnem plašču in kronanega s trnovo krono, kar naj ga smeši kot judovskega kralja. Umetnik je upodobil Poncija Pilata kot turškega mogočnika s turbanom na glavi, kakor da bi hotel poganskega rimskega prokuratorja poistiti z otomanskim vezirjem. Pogojna atribucija Alviseju Benfattu temelji na slikarskem slogu, ki omahuje med Paolom Veronesejem in Palmom mlajšim. Na prvega spominjata tipologija figur in manieristična uvitost Odrešenikovega telesa, na Palma pa se navezujeta barvna skala in gosti chiaroscurni sestav svetlobe in sence. Če je slika res Alvisejevo delo, potem jo je treba uvrstiti v čas slikarjeve ustvarjalne zrelosti.

Restavrirano: 1960
Provenienca: Szapáryjev grad, Murska Sobota; Narodni muzej, Ljubljana, pred 1931 (kupljeno kot beneško delo iz Tizianove bližine); Narodna galerija, Ljubljana, od 1934 dalje, stara inv. št. 109 (Palma mlajši).
Razstave: 1960, Ljubljana, št. 11; 1983, Ljubljana, št. 4.
Lit.: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja: Kulturnozgodovinski del, Ljubljana 1931, str. 106, sl. na str. 109 (beneški slikar iz Tizianove bližine; besedilo F. Stelé); Nov Palma Giov. v Ljubljani, Umetnost, I, št. 1, 1936-1937, str. 3 s sl. (atribucija Bernarda Berensona ob obisku v Ljubljani leta 1936); S. Mikuž, Soba tujcev v Narodni galeriji, Obisk, II, št. 5/6, 1941, str. 173 (Palma mlajši); A. Cevc: Stari tuji I, str. 19, kat. št. 11., sl. 5 (Palma mlajši); G. Gamulin: Stari majstori u Jugoslaviji, II, Zagreb 1964, str. 73, 80 (Palma mlajši); Alb. Rizzi, 1970, str. 234, op. 3 (beneški slikar med 16. in 17. stol.); Alb. Rizzi, 1972, str. 132, št. 11 (neznan beneški manierist); Zeri [& Rozman], 1983, str. 22, kat. št. in sl. 4.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.