Menu Shopping cart
Vaša košarica je prazna
Podprite nas
Stalna zbirka

1600–1700

Bartolomeo Bettera

(Bergamo, 1639 – ?, po 1688)

Glasbila in nebesni globus
(2. pol. 17. stol.), olje, platno, 95,5 x 141,5 cm

NG S 1500, Narodna galerija, Ljubljana
To veličastno, značilno bergamsko tihožitje, kaže na mizi nebesni globus, glasbene partiture in različna glasbila: na levi so violončelo, violina, kitara in tri lutnje. Kompozicijo dopolnjujeta preproga, ki prekriva mizo, in brokatni zastor. Glasbila so naslikana, kot da se jih že dolgo časa nihče ni dotaknil; na eni od lutenj so naslikani prstni odtisi v prahu, ki se je bil nabral na površini. Slika je imela spočetka nedvomno pendant s podobno kompozicijo, ki je vsebovala zemeljski globus. Zelo verjetno je bila slika, kot domneva Rosci, narejena za plemiškega naročnika iz Avstrije ali vzhodne Evrope, k čemur nas navajajo Baschenisove in Betterove slike, ki so danes na Dunaju, v Pragi in v Moskvi.

Restavrirano: 1962, Zavod za spomeniško varstvo LRS, Ljubljana; 1981, Štefan Hauko
Provenienca: zbirka Strahl, Stara Loka, do 1930; Narodna galerija, Ljubljana, kupila sliko 1930, stara inv. št. 415 (holandsko delo 17. stol. (?)).
Razstave: 1930, Ljubljana, brez kat.; 1960, Ljubljana, št. 20; 1983, Ljubljana, št.19; 1985, Beograd, št. 14; 1989, Ljubljana, št. 5.
Lit.: Polec, 1930, str. 142, kat. št. 195 (neznan slikar 17. stoletja, slika višine 45 (!) cm in širine 93 (!) cm; slika še vedno v Stari Loki); A. Cevc, Stari tuji, I, 1960, str. 21, kat. št. 20, sl. 11; M. Rosci: Baschenis, Bettera & Co.: Produzione e mercato della natura morta del Seicento in Italia, Milano 1971, str. 61, 63 in 68, op. 13, sl. 143; Zeri [& Rozman], 1983, str. 31, 112-113, kat. št. 19, sl. II in 23; M Rosci, Bartolomeo e Bonaventura Bettera, I pittori Bergamaschi dal XIII al XIX secolo: Il Seicento III, Bergamo 1985, str. 166, št. 31, sl. na str. 180, št. 2 (besedilo M. Rosci, sliko pripisal Bonaventuri Betteru); Zeri & Rozman, 1989, str. 24, 36, kat. št. in sl. 5.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. 

V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. 

Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.